Urška je premožna izobraženka in vplivna oseba v lokalnem okolju. Navdušuje se nad trajnostnim razvojem, zato vozi električni avto. Njen sosed Janez je vdovec, upokojeni kovinostrugar, ki ga je srčna bolezen že močno načela. S težavo naredi nekaj korakov okoli hiše. Urška ga z nadležno vztrajnostjo prepričuje, naj gre po opravkih raje peš, saj telesna aktivnost krepi zdravje, vožnja z dizlom pa onesnažuje okolje. Janez naposled podleže pritiskom. Ker avta ne sme več voziti, peš pa ne zmore več, ostaja doma – osamljen, vse bolj potrt, neopaženo usiha. Je Urška želela Janezu dobro, a je njen »nasvet« dosegel nasproten učinek, ker Janezove situacije v resnici ni razumela? Se je za Urškinim »prijaznim nasvetom« skrivala osebna korist – znebiti se avtomobilskega hrupa in izpušnih plinov? Je morda Urška le zlobnica, ki želi Janezu škoditi?
Kaj je avtonomija? Avtonomija nam daje pravico, da se odločamo svobodno, brez kakršne koli, tudi prikrite, prisile. Pravica do svobodnega odločanja nam pripada preprosto zato, ker smo ljudje. Edini pogoj, da smo lahko avtonomni, je sposobnost odločanja – razumeti moramo, o čem se odločamo in kakšne posledice bo odločitev prinesla. Poenostavljeno, avtonomni smo vsi, le otroci in mnoge osebe v zadnjem obdobju življenja ne. Se radi svobodno odločate? Jaz se, vsi se radi svobodno odločamo. Če želimo avtonomijo zase, je prav, da spoštujemo avtonomijo drugih. Položaj (bogataši, izobraženci, nadrejeni) ne prinaša večje pravice do svobodnega odločanja in tudi ne nižjih zahtev do spoštovanja avtonomije drugega. Avtonomija pripada vsem in vsi smo jo dolžni spoštovati. Avtonomija nas ščiti v odnosih, ki so s stališča moči neenakopravni. Zavezani k spoštovanju avtonomije bomo vselej le svetovali, nikoli ukazovali. Ukazovanje je nemoralno, saj to osebi, ki ji ukazujemo, onemogoča svobodno izbiro (ne spoštujemo avtonomije). Osebi, ki ji ukazujemo, pa avtonomija omogoča, da naš ukaz zavrne, če se z njim ne strinja.
Zdravstveno osebje lahko predlaga zdravstveni ukrep, ne sme ga ukazati. Pacient se z zdravstvenim ukrepom lahko strinja, lahko ga zavrne. Ali lahko zdravstveni ukrep uzakonimo kot obveznega? Ne razkazujmo javno svojega neznanja, izgubili bomo zaupanje. Zanimivo, ko dobro razmislimo, ugotovimo, da so tudi vse težave, s katerimi se spopadamo v zdravstvu, posledica nespoštovanja avtonomije. Ravnatelji in učitelji lahko preprosto rečejo »ne« nemoralnim političnim ukazom, ki ne koristijo zaposlenim v šolstvu, njihovim učencem in so za stroko škodljivi. Država lahko reče »ne« nemoralnim zahtevam Evropske unije, ki škodijo državnemu interesu. Gospe von der Leynovi lahko zato povsem moralno, z dvignjeno glavo pojasnimo, da nas ne zanimajo niti njena Rusija niti njen Putin in še manj njen Pfizer, saj niso v interesu naše države.
Ne spoštujete avtonomije drugih? Tudi vaše avtonomije ne bodo spoštovali. Novinarji Televizije Slovenija se v zadnjih dveh letih niso postavili na stran avtonomije. Podprli so ljudi, ki so nastopali s pozicije moči. Klik na daljincu in napis »Cepimo se«. Dan za dnem. Svobodna izbira ali subtilno vplivanje na odločitev posameznika? Novinarji Televizije Slovenija so (morda nezavedno) sporočali, da njihova vrednota ni avtonomija, temveč argument moči. Sporočali so, da razumejo jezik moči. Zato so postali logična in lahka tarča ljudi, ki prisegajo na moč.
Avtonomija je odlična učiteljica. Pri svobodnem odločanju so nam nasveti v veliko pomoč. Nasveti so lahko zlobni ali dobronamerni, lahko so le mnenja, lahko so podprti z argumenti. Avtonomija nam omogoča, da nasvete, v kontekstu osebnega doživljanja in razumevanja, upoštevamo ali ne. Morda se bomo odločili prav, morda narobe. Napačna odločitev bo dobra šola za prihodnost – naučili se bomo, da je dobro argumentirane nasvete vredno upoštevati, in spoznali, komu lahko zaupamo.
Spoštovanje avtonomije pravično porazdeli odgovornost. Ne moremo se odločati za sočloveka, ker ne živimo v njegovi koži. Če mu želimo pomagati, mu lahko svetujemo. S premišljenim nasvetom bomo svoj del naloge opravili in prevzeli svoj del odgovornosti. Sam pa se bo moral odločiti in prevzeti odgovornost za posledice svoje odločitve. Z ukazovanjem po nepotrebnem prevzemamo odgovornost za odločitve, o katerih se ne moremo in nimamo pravice odločati (saj ne živimo v koži sočloveka), in zato izgorevamo.
… Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak … Prešernova mojstrovina, ki smo jo izbrali za našo himno. Spoštovanje avtonomije imamo zapisano celo v himni. Ha, pa smo jih ujeli, naše politike, da na državnih proslavah sedijo na ušesih. Državne proslave niso namenjene razkazovanju novih kravat in novih nohtov, so priložnost, da se ponovno spomnimo preteklosti, ki nas uči, kako pomembna je svoboda. Bistvo poezije je lepota in sporočilo, ne učenje pesmi na pamet. Učitelji so nam v veliko pomoč pri razumevanju umetnosti. Z zgledom, kako spoznanja umetnosti živeti, bodo postali neprecenljivi.
Avtonomija ne zagotavlja le osebne in družbene svobode, je učinkovita učiteljica, garancija za hiter in pravičen družbeni razvoj, pravično porazdeljuje odgovornost in je temelj medsebojnega zaupanja. Naučiti se moramo le odločno reči »ne«, ko začutimo, da so naši interesi ogroženi.
