V stotih letih se kljub razgibani zgodovini nismo kaj dosti oddaljili od Bohinjčeve monološke strukture. To ni nič čudnega, saj nam dogodke krojijo filozofi drugega kopernikanskega obrata, ki nas po osvobajajočem premiku iz samozaverovanosti spet tiščijo v rigidno ptolemajsko pozicijo. Premik, ki ga metaforično zaznamuje ime uveljavitelja Aristarhovega heliocentričnega razumevanja svetovja, je pač edinstven: njegovo dupliciranje pomeni zrcaljenje oziroma vrnitev na začetek – kar zgodovinske enkratnosti predeluje v večno vračanje istega.

Še posebej nevarno je prakticiranje drugega kopernikanskega obrata sedaj, ko je v slovenskem prevodu ponovno začel izhajati Kapital. Čeprav obsežni traktat, ki je v vsebinskem smislu poskus ekonomistične diskurzivne podkletitve mladostnih nazorov Marxovega in Engelsovega uvajalca v komunizem Mosesa Hessa, v deklarativnem pa bi se kot korenita kritika zgodovinsko opredeljivega mišljenja rad uvrstil v brazdo izročila »mojstra Kanta«, ni posebej trd razumevanjski oreh, je njegova recepcija od nekdaj budila nelagodje. Netila je spore komaj predstavljivega obsega in posledic. Zagnani politični teoretiki in praktiki so se v dobi, ko se je zamolčevala samorazdiralna razpetost Kapitala med prikrito programsko apologijo in očitno analitično kritiko – zaradi nje je brezupno kontradiktorno delo tudi ostalo nedokončano –, ob tej knjigi nepovratno diferencirali, za kar so jim služile celo metode, ki jih v svojem znamenitem vademekumu Tehnika državnega udara obravnava Curzio Malaparte. Nekaj upanja vzbuja le okoliščina, da se Kapital sedaj pojavlja kot čisti tržni produkt in ga utegne doleteti usoda, kakršno je marksističnemu spisju v nenaključno prezrtem romanu Čudež na vasi namenjal preroški pripovednik Vladimir Bartol.

Drugi kopernikanski obrat kot epizodo v večnem vračanju istega na kar najbolj nihilističen, se pravi vserazžirajoč način promovirajo tudi historiki, ki ne razumejo svojega poklica in se zato ukvarjajo z nenehnim posedanjanjem preteklosti. Njihovo veščino smo lahko spoznali ob protestih, ki so postregli s praktično enako kritiko parlamentarizma, kot jo najdemo že v brevirju ultrakonservativnega mišljenja – v Premislekih ruskega državnika Konstantina Petroviča Pobedonosceva. Pobudni sogovornik Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki je v imperiju Romanovih upravljal cerkvene zadeve, je namreč sodil, da so stranke v demokratični ureditvi na interesih in ne na prepričanju temelječa združenja. Somišljeništvo je v življenju, ki je nenehno gibanje, redko in maloštevilno; potreba po pridobitvi večine na volitvah potemtakem terja povezovanje in hierarhizacijo na mnogo bolj prozaičnih osnovah. Pobedonoscev zaradi onemogočenja favorizacije interesov spretnejših ljudi nad potrebami tistih, ki se v sleherni situaciji ne znajdejo ravno najbolje, zagovarja vsem pravično avtokracijo. Pri nas je bil sklep sicer drugačen, saj se je povsod govorilo o nepotrebnosti soglasja med šolo, štolo in pištolo ter čutenju revolucije, ki jo na podlagi volje večine izvede nasilna manjšina. A to je definicija korenitega prevrata, ki jo je po prvi svetovni vojni izrekel mož, v primerjavi s katerim je železnoroki Pobedonoscev kot zlobec iz Disneylanda proti Shakespearovemu Jagu...

Na drugi kopernikanski obrat prisegajoči zgodovinarji skušajo imeti levji delež pri preobrazbi spomina v vednost, ki ni navezana na osebno izkušnjo. Njihov akcijski radij, ki za razliko od intelektualnega ni enak ničli, marveč se z ideologizacijo preteklosti imperialistično razteza v vse dalje nebeških strani, se skuša polastiti komemoriranja. So-spominjanje, ki je drugod kultura, je pri nas ponižano v politiko uvoza nekdanjosti – tudi tiste, katere svetovi so že minulost – v sedanjost.

In kaj medtem počno nenihilistični zgodovinarji? Ukvarjajo se s historizacijo, ki je drugo ime za celovito nepozabljenje. Neizbrisovanje že dogodenih bivanj in stvari sicer ne more biti objektivno, saj je bodisi enkratno bodisi večno vračanje istega utvara, ki pomaga obstajati ljudem, iščočim tolažbe v doživljanju že znanega, lahko pa je – za razliko od spomina – nepristransko. Prostor zgodovine je prej v glavah kot v arhivih. A tudi v slednjih ne kraljuje monološkost, ki ima v bohinjčevskem pljunku univerzalni odgovor na vsako izstopanje iz slovarja ekonomistične in siceršnje pravšnjosti.