A bravurozna retorika nekdanjemu voditelju podmladka NSi in tiskovnemu predstavniku (prve) Janševe vlade, ki se je proslavil zlasti s pisnim navodilom predstavnikom ministrstev, naj »do nadaljnjega ne komunicirajo s tednikom Mladina oziroma naj komunikacijo zreducirajo na minimum«, ne bo pomagala. Vsaj na dolgi rok ne. Desetkrat ponovljena neresnica je navsezadnje lahko tudi desetkrat razkrinkana. Malo je tečno, ampak je treba.
Pavlin je v ponedeljkovem Studiu ob 17 h mirno zatrdil, da SDS ni nikoli v svet poslala sporočila, da so protestniki zombiji. Naka, SDS je po Pavlinu zapisala, da so »zombiji komunistična internacionala, totalitarni simboli, govorica sovraštva in govorica državljanske vojne«. »Zombiji« so torej v najnovejši (Pavlinovi) interpretaciji pojmi, ne pa konkretni protestniki. Na tisoče ljudi, ki so se zgrozili nad tem čudaškim zmerjanjem vstajnikov, je torej SDS-ov tvit narobe razumelo, k temu pa naj bi jih gnala totalitarna zaslepljenost. In kaj je v resnici SDS čivknila? Tole: »Komunistična internacionala, retorika državljanske vojne, totalitarni simboli? Vstaja zombijev, ne pa vstaja naroda!!!!«
Če smo do konca benevolentni, se lahko v najboljšem primeru strinjamo, da je omenjeni tvit v svoji redukcionistični formi dovolj nejasen, da ga je možno interpretirati različno. Toda izpeljati sklep, da je večinsko razumevanje - ki je v vzporejanju vstaje naroda z vstajo zombijev prepoznalo označbo protestirajočih - lahko zgolj posledica totalitarnega družbenega refleksa, je žalitev zdravega razuma in nebogljen poskus spreminjanja zdrsa v vrlino. Jernej Pavlin ima tudi sicer težave z logiko. Naj pojasnim na lastnem primeru. Ko utemeljuje svojo tezo, da se velika večina medijskega prostora, civilne družbe, intelektualcev in politike ni odzivala na sovražne govore, ko so ti prihajali iz ust Iva Godniča, Borisa Kobala, Svetlane Makarovič…, k omenjenim prišteje še spodaj podpisano, ki da je »kristjane preimenovala v katolibane«.
Če kaj vem, potem vem, da kristjanov ne bi nikoli, res nikoli, označila za katolibane. Nasprotno, kristjane in krščanstvo spoštujem, verjamem celo, da je evangelij osvobajajoča in počlovečujoča ideologija z navdihujočim miselnim nabojem za preureditev sveta prihodnosti. Preziram pa tiste, ki svoj zgolj deklarirani krščanski etos in formalno cerkveno zaslombo izkoriščajo za uveljavljanje šovinističnih, homofobičnih in drugih neetičnih stališč. Skovanko katolibani sem v uvodniku V imenu ljubezni (Dnevnik, 18. junij 2011) uporabila v strogo zamejenem pomenu: v sintagmi »Primčevi katolibani«, v kontekstu kritike početja civilne iniciative, ki je nasprotovala družinskemu zakoniku tudi še potem, ko so iz njega umaknili določbo, ki je omogočala posvojitev otrok istospolnim parom. Pavlin bi mi torej pogojno lahko očital zgolj to, da sem kristjane iz »Primčeve« iniciative razglasila za katolibane. In zdaj k logični napaki, ki jo je zagrešil v svojem pravičniškem besu. Sklepa takole: če kdo trdi, da so Primčevi kristjani katolibani, trdi, da so (vsi) kristjani katolibani. Ergo: Dnevnikova komentatorka je kristjane žaljivo preimenovala v katolibane. Toda ta sklep je pravilen natanko toliko kot sklep: Če kdo trdi, da so Janševi poslanci neetični ljudje, trdi tudi, da so (vsi) poslanci neetični ljudje. Takšen sklep temelji na logični napaki. Predpostavljamo seveda, da je Jernej Pavlin kritizirani uvodnik prebral in da svoje žaljive obdolžitve ni zgolj ponovil za kom, recimo za nadškofom Stresom. V vsakem primeru mu toplo priporočam knjižico Prava in kriva pota mišljenja R. H. Thoullesa, v kateri se bo lahko poučil, da se trdnost argumenta ne presoja po všečnosti sklepa, temveč glede na obliko uporabljenega argumenta.
Nič manjše zadrege z argumentacijo nima niti minister Gorenak. Novembra lani je Združenje ateistov Slovenije javno protestiralo zaradi »flagrantne« kršitve ustave. Kršitev naj bi zagrešilo MNZ oziroma policijski vikar Janez Novak, ki je blagoslovil nove delovne prostore ministrstva in policije na Litostrojski. Minister Gorenak je po mesecu dni na pismo odgovoril. S strokovno pomočjo je skrbno navedel povzetke stališč, ki jih je v več ustavnih odločbah oblikovalo ustavno sodišče. Med drugim je zapisal, da je osnovno načelo ločitve države in verskih skupnosti nevtralnost države do vseh ver in prepričanj, tudi do ateizma. Pa da je država po ustavi zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisijonarskemu delovanju in da 7. člen ustave zagotavlja tudi avtonomijo verskih skupnosti, sekularizacijo javnega življenja in že omenjeno nevtralnost do verskih skupnosti, ki ni ovira za sodelovanje. Pojasnil je tudi, da ustava preprečuje »vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti«.
Človek bi pričakoval, da bo po tem uvodu razjasnil okoliščine blagoslova - na primer: kdo je blagoslov zahteval, so morda tudi druge verske skupnosti izrazile podobno željo, so bile z blagoslovom vnaprej seznanjene, soglašajo s posebnim položajem RKC - in razložil, zakaj dejstvo, da je prostore blagoslovil zgolj predstavnik RKC, ni kršitev ustavnih načel. Tega ni storil. Namesto tega je znova ponovil, da sodelovanje države z verskimi skupnostmi ni nedovoljeno vse dotlej, »dokler je država pri tem versko nevtralna«. V očitnih argumentacijskih škripcih je še na kratko dodal, da je vikar v okviru »zahtevane zahvalne slovesnosti« (kot rečeno, kdo jo je zahteval, ne izvemo) poudaril pomen dobrih odnosov med zaposlenimi in »prosil«, da bi v novih prostorih vladali razumevanje, dobrota, spoštljivost, pravičnost…. Sploh pa, še piše v ministrovem odgovoru, vikar ni razpihoval narodnega, verskega, rasnega ali drugega sovraštva (kot da bi mu kdo to očital!), opravil pa je »pomembno in koristno vlogo z vidika utrjevanja človekovega dostojanstva«.
Minister v tem pismu najbrž ni grešil proti logiki, grešil pa je proti pravilom civiliziranega dialoga. Ni odgovoril na temeljno vprašanje - kako je mogoče ustavnopravno utemeljiti izvedbo obreda ene od verskih skupnosti v državnih prostorih. S tem je dal vedeti, da avtoritarna oblast argumentov ne potrebuje. Kajti: argument, to sem jaz; če trdim, da sem oblečen, sem oblečen…