Najhujša past pa se mi je prikazovala v delčku značaja, kjer se težko upremo popularnosti, prepoznavnosti in, povedano naravnost, nastopaštvu. Vse omenjeno zasenči pomanjkanje kompetentnosti in nenadoma se človek spozna na vse. To sem poimenoval z besedo »dežurni vseved«, kar si nisem želel postati. Na koncu dolgega in prepričljivega pisma, odgovora uredniku, zakaj ne, sem pristavil samo dve besedi. Bi poskusil.
Tako. Zdaj veste, kateri del mojega značaja je prevladal nad vsemi razumnimi pomisleki.
