Malo zdravega antifašizma ni nikoli nikomur naredilo nič hudega. Prav nasprotno. Vsi drugi razvojni instrumenti demokracije so se zataknili.
Na vseh koncih tarnajo, da ni mogoče nikjer najti interpretativnega modela sveta, ki bi bil vreden svobodnega človeka. Liberalizem? Razen tega, da je v krizi v Evropi in Ameriki, na Kitajskem in v Indiji pa ne vedo, kaj bi z njim, o njem ne slišimo nič uporabnega. Neliberalizem? Sijajno zveni v madžarščini. Dobro deluje samo kot črpališče evropskih sredstev. Imperializem Katarine Velike na Krimu je mogoče razumeti, ni pa uporaben nikjer drugje. Neoliberalizem navdušuje samo socialdemokrate in klerikalce, ampak oni v 21. stoletju še niso imeli izvirne ideje. Nacionalizem je v Evropi vedno produktiven. Vendar je v Evropski uniji težko razviti vse njegove potenciale, ker trči ob zid strukturnih sredstev. Če bi ga Poljaki in Madžari gnali do kraja, bi ostali brez denarja. Sem pozabil na marksizem? Nisem. Z dialektično metodo je mogoče elegantno razložiti vsa protislovja sveta. Vendar z marksizmom ni mogoče organizirati niti sindikalnega piknika. Te veličastne zgradbe analitične misli in politične prakse se ena z drugo sesuvajo pod lastno težo.
Ali sploh še kakšni politični ideologiji in revolucionarni praksi dobro kaže? Ena pa je vedno bolj živahna. V naši neposredni soseščini je Giorgia Meloni z nekaj rokohitrskimi prijemi oživila fašizem kot sprejemljivo politično prakso. Črnosrajčnike so zamenjali funkcionarji v temno modrih oblekah in kravatah. Ta političarka je fenomen. Pri petnajstih letih se je pridružila stranki Socialno gibanje, ki je bila neposredna dedinja Mussolinijeve stranke. Na uličnih vogalih delavske četrti Garbatella v Rimu je prodajala strankarski časopis in se na demonstracijah tepla s komunisti. Politično pot je nadaljevala skozi preobrazbo Socialnega gibanja v Nacionalno zavezništvo in kot ministrica v vladi Silvia Berlusconija. Pot je skozi parlament nadaljevala kot voditeljica še ene preobrazbe neofašizma v Brate Italije. Stranko je pripeljala do zmage na volitvah in sebe na mesto predsednice vlade. To je bil šele začetek. V dveh letih je postala vodilna političarka Evropske unije, ki ji na sestankih komisije priznavajo, da je najbolj sposobna med ministri. O njej govorijo kot o naslednji Angeli Merkel. Nujno je treba začeti moliti za rešitev duš članov vodilnih organov EU.
Pri Giorgii Meloni fašizem ni psovka, antifašizem pa je beseda, od katere beži. Fašizem je v Italiji zdaj sprejemljiv in skoraj spodoben, drugod pa imajo do izraza nekaj zadržkov. Politična praksa je v redu. Melonijeva je v enem zamahu prevzela politični nadzor nad vsemi programi nacionalne televizije, sprožila institucionalno vojno proti migrantom, nasprotuje istospolnim porokam, abortusu, solidarnosti s Palestinci in neodvisnosti univerz. Policija in vojska sta v njenem mandatu vedno bolj vidni in izvajata represijo nad neprijetnimi oblikami ulične opozicije. O fašizmu se ne sme reči nič slabega, vljudno pa je reči, da je Mussolini naredil tudi kaj dobrega. Fašisti so delali napake, vendar so se borili proti komunizmu. Preden se obsoja njih, je treba obsoditi komunizem. Zveni domače, kot bi v Italiji stekel proces slovenizacije političnega življenja.
Kako resno je to, je v praksi izkusil pisatelj Antonio Scurati. Akademski pisec je v zadnjih letih postal popularen zaradi biografije Benita Mussolinija v treh delih. Prvi del, Človek stoletja, je izšel tudi v slovenščini. Ob praznovanju 25. aprila, ki je v Italiji dan osvoboditve, bi moral na nacionalni televiziji prebrati minuto in pol dolgo kolumno o prvem fašističnem zločinu nad Italijani. 10. junija 1924 so fašisti ugrabili socialističnega poslanca Giacoma Matteottija in ga pustili mrtvega v obcestnem jarku. Bil je zadnji, ki je javno nasprotoval Mussolinijevi diktaturi. Televizijsko vodstvo je nastop prepovedalo. Ko je Scurati protestiral, da je bil cenzuriran, ga je Melonijeva osebno napadla kot izsiljevalca, ki mu gre samo za denar. Besedilo je potem prebral na shodu v Neaplju. Množica ga je pozdravila s skandiranjem »Živela antifašistična Italija«. Njegova kolumna je najbolj brano besedilo tega leta.
Tega ne gre pozabiti. Obstaja tudi antifašistična Italija, s katero so bili že med vojno komunisti in meščanske stranke v nelagodnem zavezništvu. Vedno je obstajala. Tudi antifašizem ima lepo tradicijo, ki jo velja oživiti. Kot politični pojem je ponovno moderen. Obstaja tudi antifašistična Slovenija. Formalno antifašistično zavezništvo levih in desnih političnih strank je leta 1941 v Osvobodilni fronti izpeljala, ko so drugod v Evropi živeli še v jamah. Podtalno so na Primorskem gojili antifašizem že dvajset let prej. Te izkušnje velja izkopati izpod naplavin. Antifašisti so bili liberalci, krščanski socialisti, društvo kmečkih fantov in deklet, narodni demokrati, kulturniki, komunisti in ministri kraljeve vlade. To so politična gibanja, ki so sposobna zavezništva samo takrat, ko jih peljejo na vislice. Ker Evropi z vseh strani obljubljajo vladavino posodobljenega fašizma takoj po volitvah v evropski parlament, velja preveriti, ali je kljub vsemu mogoče organizirati skupno antifašistično ljudsko fronto. Lahko pa gremo tudi vsak posebej v taborišče za prevzgojo.
