Če je denimo v prejšnjem mandatu minister za kulturo še nekako obstajal in delal svoje ter je bila kultura kot družbena sfera tista, ki je bila v kriznem kontekstu pastorka finančne konsolidacije, smo z zdajšnjo vlado stopili še korak naprej. Ko je namreč minister Mramor postal utelešenje možganov Krize, niso le področja tista, ki so izginila s horizonta, temveč so kot javne figure, kot figure z lastnimi možgani izginili tudi ministri. Ali je posamezen minister noht, obrv ali slepič Krize, je konec koncev nebistveno. Bistveno je nekaj drugega: vlada, ki je postala utelešenje Krize, se Krizi preprosto ne more odreči – to ji preprečuje samoohranitveni nagon. Kot rečeno, podrobna anatomska struktura tega nenavadnega organizma je še neznanka – poleg Mramorja kot njegovih definitivnih možganov se nam na podlagi nekakšnih tofovskih asociacij v prvem hipu svita edinole še to, da je funkcijo jeter prevzel minister za javno upravo Koprivnikar (kot razstrupljevalec javnega sektorja; kot minister, ki gre na jetra sindikatom in mnogim drugim; kot »Koprivnikar«, ki v skladu z etimologijo priimka blagodejno deluje na jetra, torej na samega sebe). A zagotovo je jasno še nekaj – jasno je, kdo so usta tega telesa.
Povsem v skladu s historiatom aktualne krize, v kateri je funkcijo njenega oznanjevalca, njenega deklaranta, torej tistega, ki ljudstvo na vsakem koraku opozarja, da kriza »je«, prevzela čista politika, je tudi v anatomiji žive Krize funkcija ust pripadla čistemu politiku, politiku, ki se ne spozna na nič posebnega, natančneje politiku, ki se na svoji funkciji noče spoznati več niti na tisto, na kar se je spoznal v prejšnjem življenju, torej predsedniku vlade Miru Cerarju. Njegove razglase krize delno sicer usmerja finančni minister, usta delno usmerjajo možgani; a če v njegovih nastopih opazimo, da so razglasi kdaj izrečeni avtomatično, brez jasnega smotra in so namenjeni le sami sebi, bomo lažje razumeli, da jih v tem nenavadnem organizmu neposredno proizvaja disfunkcija vegetativnega živčevja, živčevja, s katerim organizem sicer uravnava svoje osnovne življenjske funkcije in ki skrene, ko stopi v stik z nezavednim.
Še enkrat, ali je ministrica za kulturo noht, ministrica za izobraževanje slepič, minister za obrambo pa obrv te Krize, pravzaprav ni zares bistveno. A če zagotovo vemo, kdo so njeni možgani in kdo njena usta, ne moremo mimo vprašanja, kdo ali kaj uteleša njeno vegetativno živčevje, kdo ali kaj je torej tista instanca, ki kljub eksplicitnim deklaracijam navezave ust in možganov o nujnosti izhoda iz nje, Krizo za vsako ceno ohranja pri življenju. Paradoks je v tem, da je prav vegetativno, prav avtonomno živčevje, prav živčevje, ki skrbi za uravnavanje življenjskih procesov in Krizo ohranja pri življenju, tudi tista točka, kjer naša vlada, kjer ta sicer avtonomni in zaprti organizem še vedno stopa v interakcijo z zunanjim svetom. Vlada, ki uteleša krizo, je na makroravni pač le eno od utelešenj velike Krize, le ena od njenih celic, le ena od celic sistema, ki se je za namene svojega obstanka preobrazil v svoj problem.
Vegetativno živčevje te vlade v tem smislu, jasno, najprej tvori Stranka Mira Cerarja, stranka, v kateri so se združili posamezniki, katerih edina skupna točka je vera o obstoju primarno moralne krize, katere del smo po definiciji mi vsi, tako tisti nemoralni, ki morajo postati moralni, kot tisti moralni, ki nikoli niso dovolj moralni in se lahko zatečejo le v hipermoralno lamentiranje, ki brez krize ne more živeti. Sestavni del vegetativnega živčevja Krize je, nadalje a) tisti segment opozicije, ki se ukvarja s svojo lastno vzporedno državo in vladi omogoča videz, da ni v celoti in samo Kriza; b) tisti segment opozicije, ki se v imenu čistega neoliberalizma brez razloga pritožuje nad de facto neoliberalno vlado; c) tisti segment opozicije, ki bi moral prav zaradi načeloma pravilnega izhodišča še toliko bolj paziti, kdaj in na kakšen način tudi sam zatrobi v populistični »protikrizni« rog Krize.
A to seveda še ni vse. Vegetativno živčevje Krize tvorijo tako globalni kapitalski interesi, ki nesposobni državi ponujajo boljše korporativno upravljanje (Telekom, Dars itd., itd.), kot njihove politične agenture, ki se ovijajo v celofan »Bruslja« – pa tudi, če se vrnemo korak nazaj, vsi tisti ministrski nohti, obrvi in slepiči, ki ne znajo ali nočejo vložiti niti kančka truda, da bi na svojih področjih odkrivali avtonomne krize, krize, ki niso samo krize pretiranega zapravljanja, krize, ki so samo delno povezane s pritiskom finančne konsolidacije – ali bolje, krize, ki utečenemu receptu reševanju velike Krize zoperstavijo ne le nove načine reševanja, temveč tudi nove probleme.
Tu nekje smo tudi vsi tisti, ki nismo bili omenjeni. Morda smo nezavedno del te Krize, težko je reči. A dokler ne nastopimo kot kolektiv, vemo vsaj eno: krivi smo le tega, da ostajamo lepodušniški posamezniki brez kolektiva.
