Od znancev in prijateljev, ki delajo ali pogosteje potujejo po evropskih in drugih državah, zadnje časa večkrat slišim, da so tam mnogi negativno presenečeni in se sprašujejo, kaj se dogaja s Slovenijo, to nekoč tako prijazno in prosperitetno deželo. Prek medijev vidijo demonstracije, berejo obtožujoča in zagrenjena pisma, ki jih v tujino pošiljajo naši novinarji, kulturniki, politične stranke in drugi, spremljajo dogajanje v zvezi z nedavnim poročilom protikorupcijske komisije ter se čudijo…
Verjetno bi jim lahko na kratko odgovorili, da gre v Sloveniji za vladavino majhnih ljudi. Ta majhnost se jasno kaže tudi v odsotnosti občutka za čast in častnega ravnanja. Večine tistih, ki tvorijo naše politične, ekonomske, bančne in druge elite, očitno ni dovolj sram ne pred lastnim ljudstvom ne pred tujino, da bi resno razmišljali o svoji lastni vrednotni in funkcionalni prenovi. Njihova ravnanja so nas privedla v popolno ideološko razklanost, politični primitivizem ter ekonomsko in socialno nadvse težavno situacijo, ki se bo seveda vsaj v bližnji prihodnosti še stopnjevala.
Danes smo v javnem prostoru dnevno soočeni z neverjetno veliko količino neresničnih in žaljivih besed, pri čemer se vulgarnost javne besede ne dogaja le v sferi preplašenih ali zafrustriranih piscev anonimnih sporočil na tem ali onem forumu, pač pa jo lahko spremljamo tudi v številnih (rumenih) medijih, ki jim v prizadevanju po zaslužku in slavi ni prav nič pod častjo tudi do skrajnosti razvrednotiti novinarski poklic. Še več, takšne ali drugačne neresnice ter žaljivke državljanov, javnih funkcionarjev in drugih lahko vedno pogosteje prebiramo tudi na spletni strani ta hip največje vladajoče politične stranke. In če pomislimo na staro modrost, da besede izvirajo iz misli ter vodijo k dejanjem, smo lahko resno zaskrbljeni.
Če vse to pogledamo z vidika pojma časti, vidimo, da bomo vse dotlej, dokler različnim vplivnim predstavnikom političnih, gospodarskih, finančnih ter celo intelektualnih, religioznih in drugih elit ni skorajda nič več pod častjo (izpod časti), še daleč od rešitve naših ključnih družbenih problemov. Tako denimo marsikateremu politiku ni pod častjo, če se povsem nekritično podreja strankarski disciplini, marsikateremu direktorju ni pod častjo, če proizvaja izgubo ali nezaposlenost, in marsikateremu bančniku ni pod častjo voditi diskriminatorno in negospodarno kreditno politiko, pri čemer se hujšim nečastnim dejanjem ne uspejo izogniti niti športna sfera, verske skupnosti in ne nazadnje dobrodelne ustanove.
Čast je pojem, ki posamezniku pripisuje določene vrline, ki jih kot takšne priznava tudi širša skupnost ali družba. Če gledamo z vidika družbe, tj. od zunaj, je lahko čast(na) že pripadnost določeni družbeni skupini, na primer aristokratskemu sloju, določeni religiji ali neki dobrodelni organizaciji. Toda na tak način je čast določena po merilih, ki ustrezajo zgolj nekemu času in prostoru ter so lahko za neki drug čas in prostor povsem neprimerna. Nekoč se je bil marsikateri mladenič ali gospod pripravljen za razžalitev sebe ali svoje dame dvobojevati na življenje in smrt, medtem ko danes osebna čast v tem pogledu praviloma nima tako visoke vrednosti, saj jo moški praviloma branijo (če sploh jo) na milejše načine. V nekaterih okoljih je »dana beseda« (ustna obljuba) stvar osebne časti in si zato posamezniki nadvse prizadevajo, da bi jo izpolnili, medtem ko v drugih okoljih niti pisna obljuba ni kaj dosti vredna in jo je zato treba zavarovati še z grožnjo pravne sankcije. V naši prejšnji državi je bilo članstvo v Komunistični partiji (kasneje Zvezi komunistov) velika čast, v današnji retrospektivi pa je takšno članstvo pretežno obravnavano kot nekaj slabega. Na družbena merila se je torej težko dolgoročno zanašati, kajti podvržena so splošnemu družbenemu in naravnemu zakonu relativnosti. Vrednotenje se pač s časom spreminja, zato se spreminjajo tudi vrline, ki tvorijo pojem časti. Toda popolna relativizacija tega pojma ni sprejemljiva, zato je treba jasno razlikovati med vrednotno in razvojno negativnim in pozitivnim pojmovanjem časti. Kadar čast napihuje človeški ego, kadar vodi v diskriminacijo ali v uničevanje življenj (na primer uboj ali vojna zaradi »častnih« razlogov), takrat čast kvari človeka in družbo. Kadar pa človeka pravilno usmerja k pomoči drugim, kadar se veže na iskrenost, dobroto, poštenje in podobne vrline, takrat je čast pozitivno družbeno gibalo. In naša družba takšno čast še vedno potrebuje.
Osebna čast je podobna osebnemu dostojanstvu. Ne torej tistemu človeškemu dostojanstvu, ki nam ga kot takšnega od zunaj priznavajo pravni predpisi (čeprav je tudi ta vidik dostojanstva zelo pomemben). Časten človek je tisti, ki se iskreno trudi biti pošten, odgovoren, skromen in človečen. Časten človek nekaj dá na svojo besedo in če jo prelomi, se tega sramuje. Takrat to obžaluje, se za napako opraviči in jo skuša popraviti. Časten človek odgovorno opravlja svoje delo in se ne pusti podkupiti. Ne skriva se in ne pošilja v boj za svoje cilje drugih ljudi; postavi se v prvo vrsto in daje z lastnimi dejanji zgled drugim.
Časten človek je seveda ob vsem tem še vedno le človek, zato se seveda tudi (z)moti, kdaj pogreši ter morebiti v strahu, paniki ali obupu za hip celo zataji ali pozabi na svojo čast. Toda ko spozna svojo napako, jo prizna in skuša popraviti. Časten človek torej ni nikakršen superčlovek, pač pa je človek poguma in iskrene prizadevnosti v smeri preseganja vsega in vseh tistih, ki tako razumljeno čast prezirajo ali negirajo.
Družbe in posameznikov vsekakor ne gre idealizirati, kar pomeni, da tudi v zvezi s častjo ne smemo imeti prevelikih pričakovanj. Toda slovenska družba danes vsekakor ni (dovolj) častna. Takšna lahko postane le, ko bo v njenih vodilnih sferah bistveno več častnih in manj nečastnih, majhnih ljudi.
