Že res, da bo imelo 13. julija 200.000 in več slovenskih državljanov, ki bodo raztreseni po Jadranu, kjer se bodo nedaleč od svojih dragih in luksuznih avtomobilov (dediščina konjunkture) ponovno privajali na termovke in hladilne skrinje s sendviči (posledica krize), v katerih bodo salamo in ocvrto meso zamenjali kalčki, rukola in sirni namazi (dokaz duhovne rasti), pri uveljavljanju svoje volilne pravice nekaj operativnih težav. Vendar veliko pomembnejša je druga plat medalje, tistih 200.000 in več iz kaste nezaposlenih, prekercev, raznih samozaposlenih, espejev, mladih itd., ki nimajo problemov s skrajno neživljenjsko zahtevo delodajalcev, da morajo že februarja sporočiti datum poletnega dopusta. Veliko krivico delamo predsedniku, ko spregledujemo, da bo imel zaradi pretanjene izbire datuma prvič v zgodovini deprivilegiran in diskriminiran del državljanov nekaj več glasu pri oblikovanju skupne prihodnosti. Kar je na prvi pogled videti kot nesposobnost, je pravzaprav pozitivna diskriminacija. Kar je na prvi pogled videti kot nerodnost, je pravzaprav konstruktivna kolateralna škoda. Tudi za lep del državljanov, ki si bodo privoščili dopust, prihod na volitve ne bi smel biti vprašljiv. Tisti, ki še nimajo dokončno fiksiranih datumov, bodo pač prilagodili scenarije in začetek ali konec dopusta postavili na volilno nedeljo. Z lahkoto se bodo prilagodili tudi tisti, ki še vedno preštevajo drobiž in upajo, da bodo nekako le sestavili dan ali dva namakanja. Težava ne bo niti za tiste, ki dopusta ne vežejo na aranžmaje, ampak na intuicijo, in zadnji trenutek odtavajo za nosom. In tudi za tisti del državljanov, ki so že fiksirali dopust in se jim križa z volitvami, stvar nikakor ne bi smela biti brezupna. Sploh, ker gre za veliko več kot zgolj za ustaljeno demokratično proceduro, ker gre za mitološke scenografije, za boj temnih sil in sončnih kraljev, za kraljestva zla in dobre prince, za pravico, resnico in za spolitizirana sodišča, za razne sprijence, nemoralneže in kreature, ki iz levega ali desnega ozadja najedajo našo kolektivno substanco. Pri tako usodnih in ključnih stvareh dan ali dva dopusta ne moreta biti prevelika žrtev.
Z nekaj spretnosti v koordinaciji in organizaciji so stvari hitro rešljive. Po kampih in bungalovih se bodo med predvolilno bitko in napetimi nogometnimi tekmami sklepala nova prijateljstva. Znanci s plaž in večernih pijač se bodo organizirali in oblikovali posadke, ki bodo na volilno nedeljo prekinile dopust in se odpravile domov. Prijatelji s hotelskih teras in kolegi s pojedin z žara se bodo dogovarjali, s katerim avtom gredo in kako si bodo delili stroške. V tako usodnem trenutku za našo mlado državo lahko upravičeno pričakujemo tudi organizirano avtobusno demokracijo in pred tem ne smemo zardevati.
In na volilno nedeljo, ko se bo začel planet v pričakovanju večernega finala počasi zaustavljati, bomo Slovenci počasi dvigali obrate. Vse, kar bomo potrebovali, je potrpežljivost. Če boste v skupini, ki bo tisto nedeljo začenjala dopust, pričakujete probleme s parkiranjem okoli volišč, še preden bodo ta odprta. Pločniki in zelenice bodo polni avtov, natrpanih s počitniško robo, pred vrati volišči pa vrste. Vendar tu ni pričakovati težav.
Zato pa jih lahko z gotovostjo pričakujemo na cestah. Domačih in hrvaških. Pravzaprav je zelo verjetno, da bo na balkanskem asfaltu nastalo pravo bojno polje. Bolj kot bo mineval dan, več bo prometnih nesreč, cestnih zapor in zamaškov. Bolj kot bo mineval dan, več bo iztegnjenih sredincev, stisnjenih pesti in spačenih obrazov izza vetrobranskih stekel. V dolgih vrstah negibne pločevine, ko ne bo jasno, zakaj in komu na čast spet stojijo, bodo padale zadnje cenzure. Potrpežljivost bo hlapela hitreje kot pivo. S prvimi dvomi, če jim bo sploh uspelo pravočasno priti na volišča, bodo začeli dokončno popuščati živci.
Samo upamo lahko, da mešanje toplega piva, malvazije in domačih žganj ne bo požrlo vse pameti in da bodo ljudje oblikovali ideološko in strankarsko čiste posadke v avtih. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da se bo naša mala državljanska vojna s cest selila tudi na bencinske črpalke, počivališča, izvoze in dovoze, ukrivljeno pločevino pa bodo nadgradili podpluta očesa, počene ustnice in tudi prava slovenska kri. Ne bi nas smelo čuditi, če se bo proti večeru začelo povečevati število izgubljencev ob cestah, ki bodo zaradi prepirov leteli iz avtov. Ne bi nas smelo čuditi, če se bodo na cestninskih postajah mimo kolon sprehajali jezni obrazi, ki bodo iskali prosto mesto v avtih z ideološkimi in strankarskimi somišljeniki.
In samo mislimo si lahko, kakšne scene bo začela režirati resničnost na cilju, pred volišči, ko bodo izmučenim, izčrpanim in dotolčenim državljanom po celodnevnem mučenju in norenju zaklenili vrata volišč pred nosom. Mastne kletvice, brce v vrata, dvignjeni prsti, klofute, pesti… Bog ve, če ne bo vse skupaj tako izjemno, da bo Bruselj moral razmisliti o možnosti, da nam na naslednje volitve, previdno in diplomatsko, pošlje večje število opazovalcev. Da nekako doumejo, kaj zaboga se dogaja v tej državici, ki je bila še ne dolgo tega zgled za vso tranzicijsko Evropo.