Srečanje v živo razmerja ne spremeni. Da iz nenehnega zmenka na slepo ob vrvi ohranimo kondicijo, grem vsake toliko državi pogledat v obraz. Zadnja seja Nacionalnega sveta za kulturo je bila lepa priložnost. Govorili smo o samozaposlenih v kulturi. Mi smo govorili, ministrica pa je odvihrala. Spet prepričani prepričanim. Malo smo se klali, ali radikalne spremembe ali politika majhnih korakov. Ali spremeniti samo situacijo samozaposlenih ali kulturno sfero? In če kulturo v celoti, vključno z javnim sektorjem, zakaj ne potem javnega sektorja v celoti? Ker če je treba potem spremeniti vse, se bojim, da se bo zgodilo ob napačnem času, v imenu nepravih razlogov in izpod diktata nepoznavalcev. Jasno, da razmišljam tako konservativno, sem pa le utrjena v »stati in obstati«. Obstajata dve vrsti te avtohtone slovenske posebnosti – samozaposlenih v kulturi. Tisti, ki zaslužijo manj kot približno 20.000 na leto, imajo šanso, da jim država plačuje mesečne prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, in tisti z vrhunskimi zaslužki nad to mejo, ki si prispevke plačujejo sami. Imamo določene pogoje, da lahko vsaka tri leta podaljšujemo agonijo samozaposlenosti.
Najraje bi bila v drugi skupini, da imam čim manj s to državo. No, manj bi bila odvisna, pardon, svobodna, in več bi ji plačala. Ker bi kljub vsemu, naveličana najinega razmerja, bila sama svoja finančna kovačnica. Ker se je država spomnila, da je kultura pomembna, nam je omogočila nekakšen deficitaren s.p. za nas, svobodne, neodvisne, begajoče, poligamne. Malo smo na plečih države, malo v flajšmašini trga. Že slišim neoliberalce, inštalaterje in vzdrževalce finančne luknje, kako mi dihajo za ovratnik, da sodim med tiste, ki bi radi, da jim vse naredi, omogoči država. Da se ne znam misliti zunaj njenih okvirov, da bi samo cuzala in jamrala. Srepeče mi šepetajo, da ne znam delati, da sem lena in da za svojo splošno nelikvidnost krivim nič hudega slutečo in nebogljeno državo, ne pa sebe. Tudi če bi to držalo, mi šepetajo tisti, ki so od države potegnili vse, kar se je dalo. Javno izobraževanje, redne javne službe, ki jim, med drugim, omogočajo, da name gledajo kot na sistemskega zajedavca. In dobijo dodatne honorarje ob rednem delu. Poleg tega bi radi, da za državo naredim vse več zastonj. Da upravičim svoj obstoj, pokažem hvaležnost, se spokorim za svoje grehe. Iz mene bi radi naredili predano vernico. Po etičnih merilih in nadzorovano. Krščanarko s protestantskim izkupičkom ali protestantko, ki živi po krščanskih merilih? Da bi mi omogočili (ne dali, naročili, temveč odprli še kakšno neproračunsko, nedržavno pipico) več dela, da bi bila boljša potrošnica in jim več vračala, ne, to pa ne. Tako podjetno se pa, aneda, ne bomo obnašali. Okej, saj bi kakšno socialno pravico več, ampak še raje bi več delala. Ne, to je potratno. Bomo raje sami sebi priskrbeli analize, kjer bomo ugotovili, da se to ne splača. Bomo pa, kleni državni bralnici, zato pokasirali dvojni honorar.
Igra z vrvjo se, navidezno, nadaljuje. Utečeni ritem preseka kakšna malenkost. Moje sanjarjenje ali poročilo supervizorja. Ko to pišem, tviteraši tekmujejo v tem, kdo bo večkrat opozoril na avtorske honorarje dekanov, profesorjev, zdajšnjih ministrov in prejšnjih pogodbenih sodelavcev s kakšno od države financiranih institucij. Se pravi naša igra ni to, kar sem do sedaj mislila, da je. Jaz stojim na miru in držim tisto vrv, čez katero oni v bistvu nonstop skačejo. Pridem do ugotovitve, da je ta igra samo zame. Takoj ko bi začela skakati vse povprek, me ne bi nihče več gledal kot nebodigatreba. Potem bi bila ponos države, spretna in uspešna. Škoda, ker premier ni več pravni svetovalec. Bi ga najela, da najdem pravno luknjo, kako spustiti vrv, splezati iz luknje in jemati obubožani državi. Zgolj ugibam, da bi ob rednem delu zaračunal odličen honorar in našel varianto, da ne ustrezam pogojem za skakanje. Na meni je, da stojim. Videz vara, država le bolj skače od mene.
