Kontekst, v katerega pade to vprašanje, je skrajno mučen. Po odstopu Alenke Bratušek se je sprva zdelo, da nas v osnovi čakajo klasične volitve – torej volitve kot zmes histerije, praznih fraz in razkritih afer – ki bi jih dopustniški termin sicer nekoliko uspaval in popačil njihovo legitimnost, a nič več kot to. Na takšnih volitvah bi sicer prav tako nastopila tudi Združena levica in prav tako bi volil zanje, a občutek imam, da bi ob strani vendarle še malo računal, kdo bi na volitvah zmagal in kdo bi s kom šel kam – kazalo je namreč, da bi se tako Socialni demokrati kot stranka Alenke Bratušek bolj jasno profilirali in morda končno tvegali s politiko, za katero so bili izvoljeni.
Skratka, če smo pričakovali volitve, ki bi bile kljub poletnemu času razmeroma normalne, in ki bi bile kljub normalnosti vsaj malo produktivne, predvsem pa bi nosile vtis skupnih volitev vseh državljanov, smo se zdaj znašli v popolnoma drugačni situaciji – v situaciji, ki kljub znanim praznim frazam deluje nekako nerealno, v situaciji, ko se zdi, da ne gre čisto zares, v situaciji, za katero se bomo šele post festum zavedali, da je realno obstajala, v sedanjosti pa v njej tiho blodimo in iščemo priključek.
Tudi na volitvah bo to komajda še ena sama država. Skupno predvolilno histerijo je nadomestila izolirana histerija polprisebne skupnosti na Dobu, pred Dobom in pred vrhovnim sodiščem, skorajda že domačno razkrivanje afer, v katerega smo bili ostali vsaj pasivno udeleženi, pa je nadomestila ena sama gigantska afera – vera v obstoj režima, ki se vzdržuje s pomočjo montiranih sodnih procesov in v katerem pred lažnimi obtožbami nihče, ki v srcu nosi vrednote slovenske pomladi (od SDS do Cerkve), ni varen.
A kot da to ne bi bilo dovolj, je družba, ki stoji in pade na tem, da so vsi problemi problemi vseh, dobila še drugega konkurenta – Stranko Mira Cerarja, ki nas skuša prepričati, da misli namesto nas, in ki namesto nas že vnaprej sklepa bizarne kompromise z imaginarnim družbenim konsenzom, pa naj gre za osnovne človekove pravice ali ekonomsko politiko. In če bodo pri tem uspeli, bodo uspeli zgolj zato, ker izkoriščajo dejstvo, da so ljudje v političnih zadevah še posebno počasne pameti in nočejo razbirati očitnih znamenj: le koga, recimo, je lahko presenetilo, da SMC ni podpisala zaveze o ureditvi statusa državljanov LGBT, le koga je lahko presenetilo, da je to argumentirala na način, da je pobudo organizacij LGBT potihoma razglasila za lobistični pritisk?
Skratka, bomo tisti, ki nas ne zanima, ali bo na volitvah zmagal prvi ali drugi odcep od družbe, in se bomo raje spraševali, ali bo v parlament prišla stranka z jasnim programom, ki bi – če bi ga le prebrali – prav lahko prepričal večino vseh volilcev, šli na iste volitve kot tisti, ki iz kaprice niso marali zdajšnje vlade, brez težav pa bodo izbrali (še) slabšo? Bo stranka, za katero je že vnaprej jasno, da ne bo sedela v vladi, sploh zares udeležena v parlamentarni politiki? Je zanje sploh smiselno agitirati?
Lahko bi sicer čakali, da se od nekod, daleč od parlamenta in daleč od izpetega političnega diskurza rodi bolj čista in bolj popolna slovenska Syriza, a v nekem trenutku je treba reči: to je to. Volitve in smisel parlamentarne demokracije lahko v tem hipu reši le stranka, ki je do parlamentarizma skeptična, le stranka, ki si ne dela iluzij, da je s svojim nastankom že dovršena. Ta stranka še ni dokončno konsolidirana, v svojem nastopanju dela napake, a se jih zaveda in jih presenetljivo hitro popravlja ter v svojem napredku dejansko preseneča (mea culpa, Violeta Tomič).
A morda je bolj kot stranka sama bistven njen potencialni vpliv na preostanek politike. Če se ne uvrsti v parlament, bodo mesto skrajne leve margine, ki nažira enotnost desne in leve desnice, zasedli Socialni demokrati – in kar naenkrat bo kot družbeni konsenz, ki ga moramo spoštovati, obveljalo dejstvo, da si Slovenija želi sodelovanja vrhovnega moralista in očiščene SDS. Pred politično in ekonomsko norostjo nas zato ne bo obvaroval Cerar sam, pa četudi na volitvah zmaga – da bi nas obvaroval, se moramo najprej obvarovati njega in njegovih mostograditeljskih skušnjav. In tega je zmožna samo dvojno združena levica.
