Pred kratkim mi je prišla v roke knjižica Trubarjevo razodetje, ki je izšla pri MK leta 2008. V predgovoru je ljudem slikovito prikazal, kaj se bo zgodilo ob sodnem dnevu. Pogosti bodo lunini in sončni mrki, zvezde bodo padale z neba, nebeške sile se bodo gibale in videli se bodo čudni kometi in druge prikazni. Na morju bodo velike nevihte, šumenje in valovi, ob vodah grozne povodnji, na zemlji pogosti močni potresi, udori, gore se bodo razklale in valile. Med ljudmi se bodo razširile kužne bolezni, vojske, boji, punti, draginje, lakote in vse zlo, nečistovanje, prešuštvovanje, nezvestoba, sovraštvo, zavist, goljufija in lenoba. Ljudje bodo povsem varni, brez Božjega strahu, nepošteni, bahavi, razsipni, stalno bodo pijančevali, se ženili iz koristi, razkošno živeli, nasilno ravnali z ubogimi, kupčevali, zasramovali, sovražili in preganjali prave pridigarje, kot je bilo v času Noeta in Lota.

Ob branju Trubarjevega besedila, ki je današnjemu človeku srednjeveško nerazumljiv, me je prešinilo spoznanje, da je hkrati tudi zelo moderno in uporabno, le pravilno ga je treba razumeti.

Vedno več ljudi trpi, ne najdejo nobenega življenjskega smisla. Življenje jim postaja puščava.

Treba se bo zamisliti, kaj se dogaja z našim odnosom do tradicije, občečloveških vrednot in verovanj prednikov. V duhu Trubarjevega pisanja se moramo vprašati, ali so stare zapovedi, ki vse (razen prvih treh) govorijo o odnosu do drugih, življenja in lastnine, res nekaj, kar se nas ne tiče?

Božje zapovedi, ki jih lahko najdemo pri vseh verstvih sveta, so našim prednikom, starim staršem in staršem predstavljale še vse do nedavnega norme, mejnike, preko katerih naj človek ne stopa. Predstavljale so jim neki kompas, ki jih je usmerjal na življenjski poti. V nekem smislu so ljudi vzgajale in bile temelj življenja v skupnosti. Kako je danes?

Psihologi, psihiatri in drugi strokovnjaki iščejo odgovore, a očitno niso najbolj uspešni.

Znani jungovski psihoanalitik Luigi Zoja pravi, da je Bog zapustil nebesa. Življenje kot takšno nima nobene vrednosti več. Vse je sprejemljivo, vse je opravičljivo. Brišejo se meje med dovoljenim in nedovoljenim, zgublja se občutek, kaj je normalno in kaj patološko. Takšen odnos do življenja je tudi posledica tako opevane permisivne vzgoje, ki otroku ne postavlja dovolj jasnih meja, mu vse dovoljuje in ki kraljuje v naših vrtcih in šolah. Posledice se kažejo v vse večji razvajenosti otrok in mladostnikov, ki se niso sposobni soočati z delovnimi napori in odgovornostjo. Ker ni jasnih meja, ki človeku zagotavljajo okvir njegovega ravnanja, gotovost in orientiranost v življenju, se tudi ne more oblikovati občutek krivde ob neprimernem, napačnem ravnanju. Postali smo bolna, psihopatska družba odtujenih, nezrelih individualistov.

Psihoterapevti opozarjajo, da klasično nevrozo kot prevladujočo motnjo prejšnjega stoletja zamenjuje depresija. Epidemiološka slika se očitno menja in stopili smo v ero narcističnih kultur, kot pravi Christopher Lasch. Depresija postaja temeljno zlo, čustvena puščava in glavna oblika duševnega trpljenja današnjega človeka. Nevrotični konflikt med željo in pravilom, ki ga hočemo prelomiti, se je umaknil mnogo močnejšemu nasprotju med mogočim in nemogočim, kot nas opozarja filozof in psihoterapevt Umberto Galimberti. Posameznik ni več zavezan zunanjemu redu, upoštevanju zakonov. Namesto tega je moral poiskati lastne vire, svoje umske zmožnosti, da bi dosegel rezultate, po katerih ga bodo drugi ocenjevali. Ker zadanih rezultatov mnogokrat ne doseže, se sooči s svojimi mejami in razvije občutek neustreznosti, lastne nezadostnosti. Ne uspe mu izpolniti pričakovanj drugih, po katerih meri in ocenjuje lastno vrednost. Iz prakse lahko povem, da skoraj vsi ljudje v stiski trpijo zaradi nizke samopodobe in samovrednotenja.

Človek ima občutek, da je postal številka, da življenje ni sveto. Vse to je posledica tudi anomije, družbe brez vrednot, ki se kaže danes ne samo v depresiji, tesnobi, ampak tudi v agresivnem odzivanju ljudi, ki niso ponotranjili moralnih norm. Občutka krivde ni več.

Danes se lahko vprašamo, ali starši spoštujemo svoje otroke, ali imajo učitelji radi dijake v njihovih posebnostih in enkratnosti, jih vzgajajo z ljubeznijo? Ali v družbi človek kot takšen sploh še predstavlja kakšno vrednoto?

Agresivnost na eni strani in depresija na drugi razjedata sodobno družbo, kar je tesno povezano z nespoštovanjem človeškega bistva, z nasprotovanjem vsemu, kar je Trubar oznanjal pred 460 leti.

Verjamem, da se bomo morali kot posamezniki in kot narod ter tudi celotna zahodna civilizacija prečistiti in s spoštovanjem obrniti k vrednotam naših prednikov.