Zagovorniki enega ali drugega prepričanja (istospolnega ali heterospolnega starševstva) vneto zagovarjajo svoja stališča, navajajo razne raziskave, ki pričajo v prid njihovim trditvam.
Zavedati se moramo, da je znanost vse prevečkrat v funkciji potreb različnih lobijev in s sklicevanjem na avtoriteto znanosti je potrebno biti v takšnih primerih zelo previden.
Kljub vsem "novim" odkritjem je iz tisočletne človeške izkušnje povsem jasno, da sta tako oče kot mati s svojim spolom in tudi vlogami, ki jih odigrata v odnosu do otrok, najpomembnejši osebi, ki pomagata oblikovati psihični aparat otroka.
Vemo, da je mati za otroka nenadomestljiva v prvih mesecih, ko je otrok še psihofiziološko zlit z njo. Znameniti pediater in psihoanalitik D. W. Winnicot je nekoč izjavil, da ne obstaja nekaj, čemur bi rekli dojenček, kajti obstaja samo dojenček z materjo. Vse do četrtega leta naj bi bil otrok na materini strani mostu. To pomeni, da je mati tista, ki zagotavlja otroku vse, kar kasneje oblikuje v osnovno zaupanje do sveta, do sebe in drugih ljudi. Da se bo počutil dovolj varnega, sprejetega, da mu kasneje zunanji svet ne bo predstavljal prevelike grožnje.
Očetova vloga je v prvih letih drugačna kot materina. Bistvo njegove vloge je v tem, da omogoči materi, da se lahko preda otroku. Njegova vloga je torej posredna in najbolje otroka vzgaja tako, da mamo spoštuje, ljubi, ji pomaga in sodeluje pri vsej "logistiki" okrog otroka in omogoča materi, da se mirno posveti otroku.
Po tretjem letu pa naj bi otrok počasi začel prehajati na očetovo stran mostu. Vloga očeta kot vzgojitelja stopa v ospredje. Mnoge matere se s tem ne strinjajo in dobesedno izrinejo očeta iz trikotnika (edipalnega) in otroka ne izpustijo iz krempljev primarnega narcizma (ugodja).
Prav zato se srečujemo kasneje, ko otroci stopijo v puberteto, z nerešljivimi problemi. Tedaj matere otrok, zlasti sinov, ne obvladajo več, očetov pa ni, ker so jih odrinile. Umaknili so se in se nočejo prepirati z ženami.
Nasveti šolskih svetovalnih služb, psihologov in pedagogov se navadno izkažejo za neuporabne, kajti stroka gleda na vzgojo in socializacijo z očmi otroka in ne družbe. Vztraja pri tako imenovani permisivni vzgoji, ki se je v praksi izkazala kot skrajno škodljiva za otroški moralni in osebnostni razvoj. Proizvede namreč razvajence, konformiste, ki so miselni lenuhi brez hrbtenice in so lahek plen potrošniške kapitalistične družbe. S permisivno vzgojo otroku ne omogočimo, da bi ponotranjil družbene norme, prepovedi, zapovedi. Ostajajo v "maminem naročju", nesposobni, da bi se soočili z realnostjo zunanjega sveta in sprejeli odgovornost za svoje življenje.
Otroci se v permisivnem vzdušju ne soočijo z avtoritativnim očetom, z moškim. Družba se feminizira in Luigi Zoja, znani jungovski psihoanalitik pravi, da je Bog Oče zapustil nebesa. Otroci se vsepovsod srečujejo z žensko, ženskim principom - od vrtca, šole in ne nazadnje tudi s policistkami. Moški-Bog je resnično poniknil. Kako naj se otrok socializira, če nima očeta? Vzgaja namreč oče. Z zapovedmi, prepovedmi, s postavljanjem meja in seveda predvsem z zgledom. Le tako lahko otrok oblikuje moralni čut, lahko kasneje v življenju loči, kaj je prav in kaj ne, kaj se sme in kaj ne. Otrok, ki ni ponotranjil meja (prepovedi, zapovedi, pravila …), jih tudi prestopiti v odraslosti ne bo mogel. Takšni ljudje ne bodo revolucionarji, ne bodo inovatorji in družbe ne bodo sposobni spreminjati. Danes se to že kaže v "uporništvu" mladih, ki bi radi družbene spremembe, nimajo pa ideje, kaj in kako spremeniti. So brez vizije prihodnosti.
Otroci potrebujejo avtoritativnega in pravičnega očeta, da lahko v procesu identifikacije oblikujejo zrelo osebnost. Takšnemu očetu otrok ne zameri in pravično kazen sprejme kot posledico svojega neprimernega vedenja in dejanj. Brez takšnega očeta bo otrok deloval (in kasneje tudi odrasel) po principu ugodja. Vedno bo želel, da se ima "fajn". Funkcionalno ne bo nikoli odrasel. Ne bo postal moški.
Ob takšnih trditvah se ženski svet počuti prizadeto. Pa bi se morale žene, učiteljice in vzgojiteljice zamisliti o svoji ženski vlogi. Mati (ženska) ne more v eni in isti osebi odigrati vlogo zaščitnika in obenem preganjalca. Ne morejo brezpogojno ljubiti in hkrati kaznovati. Na žalost se v sodobni družbi dogaja prav to. Moški ženskam preprosto niso kos. So bolj izobražene (tukaj bi se marsikaj dalo povedati o našem šolskem sistemu), ambiciozne in seveda želijo zase pomembnejše mesto v družbi. Ob njihovi "agresivnosti" se moški umaknejo v službo. V gostilne. K ljubicam. Odidejo, zapustijo in ženske imajo zopet potrdilo, da njihovi moški niso nič vredni. Ne kot možje in ne kot očetje. Začaran krog je sklenjen.
Torej, vprašanje o vzgoji je v bistvu vprašanje o moških. Ne gre torej za to, kaj napraviti z ženskami, ampak kaj storiti z moškimi.
