Evropa je v izrednih razmerah, finančni in gospodarski krizi ni videti konca, skupna valuta, v katero sta položena bratstvo in enotnost evropskih narodov, pada, ljudska jeza se kuha in približuje vrelišču, verodostojnost in legitimnost bruseljskih samodržcev sta izgubljeni, tako imenovani finančni trgi so nezadovoljni in investitorji bežijo - ta gospod pa, namesto da bi z drugimi odgovornimi funkcionarji in službami v teh kriznih trenutkih noč in dan z vsemi močmi delal na tem, da se reši, kar se še rešiti da, gre na nekakšen izlet v eno manj pomembnih in, glede na kolaboracionizem vlade, manj problematičnih držav članic nakladat o njeni himni in klepetat s politikom, ki je ne le brez pomembne službe, marveč tudi brez vsakršnega ugleda in avtoritete, simbol politične nekompetence in predmet zaničevanja. In ko je govoričil v parlamentu, je hkrati tvital Grkom, naj bodo "razumni". Če bi kdo hotel narediti komedijo ali cirkuško predstavo o Evropi danes, bi lahko upodobil kaj takega. Tako pa se človek še smejati ne more.

Drugo zvezdniško predstavo je v približno v istem času imel voditelj še ene velike institucije, ki je, bog nam pomagaj, tudi vpletena v tako imenovano reševanje evrske krize. No, tu je šlo za voditeljico, direktorico Mednarodnega denarnega sklada, gospo Christine Lagarde, ki se je v intervjuju za Guardian odločila povedati nekaj krepkih Grkom, ki mislijo, da se lahko izognejo trenutku plačila. Ker gospa ni eden tistih gospodov, ki brezsrčno vodijo velike korporacije in se ne ozirajo na to, koliko življenj zmelje njihov uspeh, je sočutno spregovorila o človeškem trpljenju. O ljudeh, ki jih v Atenah tepe revščina, o grških starših, katerih otroke so prizadeli varčevalni ukrepi, o materah, ki si pri porodu ne morejo privoščiti babice, o bolnikih, ki so jim nedostopna zdravila, ki bi jim lahko rešila življenje, o ostarelih, ki so ostali brez pomoči. Ja, gospa si pred tem ne zatiska oči. Na misel so ji prišli celo mali zamorčki v črni podsaharski Afriki, "otročiči iz šole v nigrski vasici, ki imajo le dve uri pouka na dan in sedijo po trije na enem stolu in si tako želijo, da bi se izobrazili". Pomislite, bela gospa misli nanje "ves čas". Komu bi ob taki dobroti ne postalo toplo pri srcu?

A žal je samo božja dobrota brezmejna in celo sočutje gospe Lagarde se nekje ustavi. Tisti zamorčki si zaslužijo več pomoči kot "ljudje v Atenah". Grški starši so neodgovorni. Če so njihovi otroci lačni, zakaj jih ne peljejo na kosilo v restavracijo? No, tega gospa ni rekla. Je pa rekla, da bi "grški starši morali ravnati odgovorno, če njihove otroke prizadeva zmanjševanje porabe". Kako? "Dobro, no, starši so odgovorni, kajne? Starši morajo torej plačati davke." Če so otroci lačni, ne brskaj neodgovorno po smetnjakih, ampak odgovorno plačaj davke! Tista nesrečna Marija Antoaneta, ki so ji neusmiljeni revolucionarji pred dobrimi dvesto leto odsekali kraljevsko glavo, je kruha lačnim ponudila potico (vsaj legenda pravi tako). Marija Antoaneta Mednarodnega denarnega sklada pa kruha lačnim ponuja plačevanje davkov. Ko jo vprašajo, kako naj ljudje v Grčiji preživijo brez služb in socialnih služb, odgovori, naj si "pomagajo kolektivno". Kako? "Tako, da vsi plačujejo davke, ja."

Sporočilo Grkom je torej bilo, naj ne pričakujejo sočutja. Šarmantna gospa, dobro oblečena, z negovano postavo, zagorelo kožo, "prva ženska" na čelu Mednarodnega denarnega sklada, ki pri opravljanju najbolj odgovorne službe želi biti videti "ženstveno", saj če ne bi, bi "uničila pol svojega duševnega zdravja in človečnosti" - gospa torej, ki je v celoti pri sebi in neokrnjeno človečna, izrablja tiste Grke, ki ne plačujejo davkov (pa ne tistih, ki ne živijo v Grčiji, ampak v luksuznih predelih svetovnih metropol, da se lažje izogibajo davkariji), in zlorablja sladkobno podobico siromašnih ukaželjnih zamorčkov za to, da bi sporočila Grkom, ki jih tepe politika tako imenovanih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform, da zanje ni sočutja, ni usmiljenja.

Menim, da je bilo to sporočilo vsaj toliko kot Grkom namenjeno drugim Evropejcem, ki jih tako ali drugače prizadeva vladajoča politika tako imenovanega varčevanja in reform. Da je bila nosilka sporočila gospa, ki je sočutna in celovito človečna, stoodstotna humanost, je del sporočila. Kaže, kako brezkompromisno, neomajno, trdo je vladajoče neusmiljenje. Politika, ki vlada Evropi, je okrutna. In okrutnost te ne preseneti toliko, če si jo privošči karikaturni lik mišičastega moškega z močnimi čeljustmi in nizkim čelom ipd., kolikor tedaj, ko je delo nekoga, za katerega si misliš, da mu to ne pristaja. Ta moment presenečenja ima pedagoško funkcijo. Pove ti, da gre zares.

Tudi to, da je o odrešitvenem plačevanju davkov govorila gospa, o kateri se ve, da ima malo manj kot pol milijona dolarjev neobdavčenega letnega dohodka (brez neobdavčenih bonitet), bogata gospa torej, ki ne plačuje davkov, sporočila ne oslabi, marveč ga okrepi. Tisti zgoraj lahko rečejo, kar hočejo. Če je gospod predsednik evropskega sveta prišel k nam flancat o slovenski himni, to ne pomeni, da ni imel povedati česa bolj pametnega, temveč da je popolnoma vseeno, kaj govori - dokler je, kar je. Tovrstno neobvezno nakladanje sporoča, da se o pomembnih stvareh ne razpravlja, da oblast funkcionira dobro. Gospod je bil morda videti kot klovn, v resnici pa je cirkus direktor in mi dobro dresirane cirkuške živali. In če plačevanje davkov pridiga gospa, ki sama davkov ne plačuje, to pomeni, da za tiste zgoraj in one na dnu ne veljajo enaka merila in pravila.

Govorjenje teh dveh voditeljev ima še druge cilje. Nastopi, kakršnega je uprizoril v Ljubljani predsednik evropskega sveta, ubijajo našo politično voljo in politični intelekt ter s tem pogoj možnosti kritike vladajoče politike. Tako se cementira diktatura, ki se razvija v Evropi - centralna in podružnične. Nastopi a la Lagarde pa vcepljajo strah, razbijajo socialno in družbeno solidarnost med tistimi, ki so pod udarom vladajoče politike, in nas metodično razčlovečujejo. Pustiti reveža, naj crkne, ni več škandal. Iz razumljivega samoobrambnega refleksa se razvija v vrlino in vrednoto.