"Moderna tržna ekonomija" je prazen pojem

Povod za govorjenje o zločinih proti revoluciji je bil napad neidentificiranih oboroženih moških na protestnike pred egipčanskim obrambnim ministrstvom v Kairu, v katerem je bilo ubitih od 10 do 20 ljudi, ranjenih pa krepko čez sto.

Veliko tistih protestnikov pred obrambnim ministrstvom je bilo privržencev nekega ultrapravovernega šejka, ki so ga pooblaščeni državni organi - tako kot še nekaj drugih - diskvalificirali kot kandidata na bližajočih se predsedniških volitvah. V nekem smislu gre torej za predvolilno kampanjo. Da je Gibanje 6. april dvignilo glas proti napadu na ljudi, ki so prej njihovi politični nasprotniki kot zavezniki, ki v podobnih situacijah praviloma ne izražajo solidarnosti s sekularističnimi političnimi skupinami in na katere so v danem primeru gledali postrani tudi prebivalci soseske okrog obrambnega ministrstva, kaže na doslednost in načelnost tistega gibanja. Obtoževati vladajočo vojsko za zločine proti revoluciji pa bolj kot kaj drugega razkriva njihovo nemoč. V novejši zgodovini so o zločinih proti revoluciji govorili tisti, ki so imeli vojsko za sabo, ne proti sebi.

Dejstvo, ki ga ni težko opaziti, je, da se pričakovanja tistih, ki so gnali ljudsko vstajo proti Mubaraku in njegovemu režimu, niso izpolnila oziroma da je bilo izpolnjeno komaj kakšno in še to zgolj delno. Vstaja je namreč imela in še ima veliko močnih nasprotnikov, morda po svetu več kot doma. Ko je enkrat postalo razvidno, da Mubaraka ni bilo mogoče obdržati na oblasti, se je pod dimnimi zavesami izrazov podpore in komplimentov vstajnikom začel neusmiljeni boj za obvladovanje vstaje, za usmerjanje, nadziranje in prisvajanje sprememb, ki jih je sprožila. Če privzamemo, da je ljudska vstaja bila revolucija, se mi zdi v primerih, v katerih gre za nasprotovanje temeljnim zahtevam in ciljem vstaje, pametneje govoriti o kontrarevoluciji kot o zločinih proti revoluciji. Poboj ducata protestnikov seveda je zločin, zločin proti revoluciji pa le moralično ali metaforično in ne v legalnem pomenu, saj ni zakonov, ki bi ščitili revolucijo. Še več, izredno stanje v Egiptu ni bilo odpravljeno, in ker zato ni mogoče govoriti o kakšnem polno delujočem pravnem redu, torej o vladavini zakonov, strogo vzeto ni mogoče govoriti niti o zločinih.

Oboroženi napadi na protestnike, kakršen je bil ta, so bolj recidiv preteklosti kot oblikovanje prihodnosti. In kontrarevolucija v Egiptu ni vračanje v preteklost, marveč oblikovanje prihodnosti v nasprotju s temeljnimi zahtevami revolucije. Poglavitna značilnost te kontrarevolucije ni, in v dogledni preteklosti ne bo, prelivanje krvi.

Dogodek, ki ima potencial za tako oblikovanje egipčanske prihodnosti, ni postal novica dneva v množičnih medijih. V zadnjem tednu aprila je Council on Foreign Relations v New Yorku gostil perujskega ekonomista Hernanda de Sota. Ta je med obiskom razkril, da mu je "namestnik vrhovnega vodje" Muslimanske bratovščine "dal mandat" za popis neformalne ekonomije v Egiptu in za "implementacijo načrta" za vključitev tega neformalnega sektorja v regulirano gospodarstvo. To naj bi "ustvarilo moderno tržno ekonomijo za egipčansko ljudstvo, v katero bodo vključeni ljudje, ki so bili izključeni iz trga".

Muslimanska bratovščina ima torej vizijo prihodnosti egipčanskega gospodarstva. Do te vizije je bratovščina prišla s pomočjo enega velikih gurujev sodobnega neoliberalizma, ki ga je tudi pooblastila za izdelavo načrta za implementacijo vizije. De Soto pozna Egipt. Delal je že za Hosnija Mubaraka, natančneje, sodeloval je s sinom nekdanjega predsednika Gamalom. Njune ekonomske reforme so se iztekle v ekscese skorumpiranega neoliberalnega kapitalizma. Ampak takrat ga je vsaj povabila država. Zdaj mu "daje mandat" za delo, ki bo zadevalo vso državo in njeno prebivalstvo, Muslimanska bratovščina. Medtem ko me je podjetnosti bratovščine, ki takole jemlje v svoje roke prihodnost države, kar malo strah, pa moram občudovati elastičnost neoliberalnega ekonomista: včeraj je sodeloval s sekularističnim avtokratom, danes enako dobro z ljudmi, ki imajo sloves islamskih fundamentalistov. Zagotovo bodo zdaj, ko odpirajo vrata neoliberalizmu, promovirani v "zmerne muslimane".

"Moderna tržna ekonomija" je prazen pojem. Ko kdo takole kot de Soto operira z njim, gre za demagogijo. Morda bi lahko temu rekli populizem za elite. Egipčanska neformalna ekonomija je tržna ekonomija (in to z dolgo tradicijo). De Soto "egipčanskega ljudstva" torej ne bo vključeval v trg, ampak v neki specifičen trg. In tega, kar dela, ne dela za egipčansko ljudstvo, ki ni klicalo po novem skrbniku, ampak za tisti specifični trg in njegove dobičkarje. De Sotova magična formula je legalizacija neformalne ekonomije, državni register posesti njenih akterjev z vsemi relevantnimi informacijami. Vpis lastništva naj bi dal tem drobnim producentom ali kramarjem dostop do posojil, predvsem pa ponudnikom finančnih storitev dostop do njih.

V Mubarakovem Egiptu in drugod po svetu, kjer so prakticirali take reforme, je veliko drobnih podjetnikov, ki so se prek mikroposojil po visokih obrestnih merah izbubili iz dotlejšnjih neformalnih revežev, pristalo v dolgovih. Vez ali spona, ki jih veže na globalne finančne trge, je dolg. Ko zabredejo v dolgove, lahko zakonito ostanejo tudi brez tistega, kar so prej imeli kot nelegalni reveži. Če gledaš posameznika, ne gre za velike vrednosti. Ko pa vse te posamezne posesti sešteješ, dobiš velike številke. De Soto ocenjuje vrednost današnje neformalne ekonomije v Egiptu na 347 milijard dolarjev. S tem in od tega se preživljajo in živijo milijoni ljudi. Za finančne trge pa je to "mrtev kapital". Vključitev "egipčanskega ljudstva" v "moderno tržno ekonomijo" pomeni odkleniti to bogastvo za globalne finančne trge. Kaj več že ni treba reči.