Zaskrbljenost v Berlinu

Niti ne gre le za poročila o nasilnih demonstracijah proti "varčevalnim paketom" v Grčiji ali kje drugje v južni Evropi, v katerih se je nasilje pripisovalo demonstrantom, ne pa "varčevalnim ukrepom" in tistim, ki jih vsiljujejo. Zdaj tudi naslovi v zgornjem desnem kotu prve strani sporočajo, da se je pri uveljavljanju "varčevalnih ukrepov" zataknilo, da so naleteli na močan sovražen odgovor tistih, ki jim grozijo ali jih že prizadevajo, da se jim je evropsko volilno telo uprlo.

Ko se govori o volilnem telesu, se seveda misli na pravkaršnje francoske predsedniške volitve. V prvem krogu ni zmagal aktualni predsednik, kot se je doslej praviloma dogajalo, ampak njegov socialistični tekmec. Prvi zagovarja politiko "varčevalnih ukrepov" in je ob nemški kanclerki njen nosilni steber v Evropi. Drugi obljublja, da bo zahteval ponovno odprtje pogajanj o tako imenovani fiskalni pogodbi in njeno dopolnitev s pogodbama o gospodarski rasti in zaposlovanju. Toda šok teh volitev ni v tem, da je Hollande za odstotek in pol prehitel Sarkozyja, temveč v tem, da so tudi stranke levo od socialistov in desno od Sarkozyja, torej stranke trde desnice in levice, lovile in ulovile glasove volilcev z nasprotovanjem "varčevalnim ukrepom", Evropski uniji, ki je te ukrepe sprejela za svojo politiko, ter gospodarskemu zatonu in nezaposlenosti, povezanima z evropsko in globalistično politiko. Proti Evropski uniji in njenim tako imenovanim varčevalnim ukrepom je torej glasovala krepko več kot polovica volilcev v državi, ki je osrednjega pomena v Evropi, njeno gospodarstvo pa je peto največje na svetu.

Med prvimi so se na izide volitev odzvali na Irskem, kjer vlada ob podpori Berlina in Bruslja želi čim prej izpeljati referendum o fiskalnem paktu. Predstavnik nasprotnikov tega pakta je izjavil, da se referendumsko odločanje pripravlja v senci groženj. "Če ti kdo uperja puško v glavo, pogodba, ki je bila izsiljena pod takšnim pritiskom, nima pravne veljave." To je lepa podoba odločanja po evropsko: uperijo ti cev v glavo. Zaradi takih groženj imajo zagovorniki pakta na Irskem še vedno prednost pred nasprotniki. Izid francoskih volitev je dobrodošel argument za nasprotnike: z referendumom nima smisla hiteti, dokler ne bo jasno, ali se bodo pogajanja o fiskalni pogodbi v Evropi ponovno odprla. Že zdajšnji poraz Sarkozyja je povečal možnosti za zavrnitev fiskalnega pakta na Irskem. Če bo izgubil tudi v drugem krogu, kar mu napovedujejo, se "varčevalnim ukrepom" na Irskem slabo piše.

Tega se dobro zavedajo v Berlinu in so temu primerno zaskrbljeni. Njihove skrbi so toliko večje, ker je padla vlada na Nizozemskem. Izgubila je podporo za zmanjšanje proračuna v skladu z določili evropskega fiskalnega pakta. Opozicijski socialisti, laburisti in zeleni vsi nasprotujejo "varčevalnim ukrepom", ki jih je pripravila vlada, ki je zdaj v odstopu. V odstopu pa je, ker je prišlo do razcepa na vladajoči desnici. Ob tem se je dobro spomniti, da je bila prav padla nizozemska vlada med najbolj gorečimi zagovorniki sprejema evropskega fiskalnega pakta in njegovih strogih določil.

Berlin torej izgublja ključnega zaveznika. Še huje, desna vlada v Berlinu ne more biti gotova niti glede podpore pri sebi doma. Predsednik nemške socialne demokracije se je solidariziral s socialističnim predsedniškim kandidatom na Francoskem, se pravi z nasprotnikom kandidata, za katerega je zastavila svoje ime in vpliv voditeljica krščanskih demokratov in kanclerka ter šla v kampanjo zanj tudi v sosednjo državo. Nemški socialnodemokratski voditelj je izjavil tole: "François Hollande ima popolnoma prav, ko pravi, da bo zagotovil, da bo fiskalni pakt dopolnjen s paktom o gospodarski rasti in zaposlovanju."

Nasprotovanje "varčevalnim ukrepom" narašča v Španiji. Tu je postalo vidno še nekaj drugega. Niti španska vlada ali vsaj nekateri njeni člani ne stojijo s prepričanjem za ukrepi, ki jih sprejemajo. Videti je, da počenjajo nekaj, česar nočejo, vsaj ne v takem obsegu in tako intenzivno. Kdo jih sili in zakaj se pritisku upogibajo? Bolj ko sprejemajo "varčevalne ukrepe", slabše jim gre, natančneje: slabše gre njihovi državi in prebivalcem in slabše gre njim kot izvoljenim uradnikom. Bolj ko "rešujejo krizo", bolj Španija drsi v recesijo. Še huje, "varčevalni ukrepi", ki padajo po izobraževanju in raziskovanju, po produkciji znanja, zagotavljajo, da se država tudi v dolgem roku ne bo izkopala iz krize, ker ne bo mogla preusmeriti in prestrukturirati gospodarstva. Cena, ki jo za to in za klestenje zdravstva in vseh vidikov socialne varnosti plačuje prebivalstvo, tako nič ne šteje.

Nekatere Špance zdaj moti brezbrižnost, s katero da nemški visoki uradniki gledajo na njihove tegobe. Nehote se spomnim na dr. Herberta Backeja, ki je bil v zgodnjih 40. letih prejšnjega stoletja državni sekretar za ekonomijo in potem minister za prehrano v tretjem rajhu. Ker je Nemčiji zaradi potreb vojne začelo primanjkovati hrane, je izdelal načrt, po katerem bi do smrti izstradali celotno urbano populacijo rodovitne zahodne Sovjetske zveze in iz prehranjevalne verige izločili 30 milijonov "nekoristnih ust". Bi danes temu rekli "varčevalni ukrepi"? In kdo lahko zagotovi, da nas današnji "varčevalni ukrepi" ne vodijo v podobno neprijetno smer? Smo pač šele na začetku.

Dejstvo je, da "varčevalni ukrepi" bolijo, ne prinašajo pa niti delnih izboljšav, kaj šele rešitve krize. Dolgoročno jo poglabljajo. Evropsko gospodarstvo je v recesiji, kvaliteta življenja pada, prebivalstvo siromaši - razen neznatne manjšine, ki bogati. Celo nemška industrija začenja čutiti posledice upadanja povpraševanja. Politika izgublja še tisto malo legitimnosti, ki ji je je ostalo, jeza, ki se kuha med ljudmi, pa je vedno večja. Za zdaj padajo vlade. Če to ne bo pomagalo, če tisti, ki so zakuhali krizo in jezo, zdajšnjih opozoril ne bodo hoteli slišati, bodo najverjetneje prej ali slej začele padati glave.