Častno in pošteno sem služil vojni rok v jugoslovanski vojni mornarici kot signalist. Ko sem se z intenzivnega študija Morsejeve abecede preselil na obalni svetilnik z radarjem, me je na levi strani vhodnih vrat pozdravil visok kup velikega istrskega kamenja. Prišla sva skupaj z radaristom iz Pirota.

"Dajta, fanta, ta kup kamenja prestaviti na desno stran vrat," naju je prijazno pozdravil poročnik bojne ladje, ki je bil potem vse leto najin poveljujoči častnik, "v napoto je."

Zdelo se je smiselno. Kamenje je bilo tam res v napoto. Da bi pokazala dobro voljo in se prikupila, sva se lotila prestavljanja, še preden sva se seznanila z najinimi drugimi delovnimi dolžnostmi. Vse dopoldne sva dvigovala težke kamne in jih nosila na drugo stran vrat. Najprej s smehom in pesmijo, potem s preklinjanjem, na koncu pa je bilo slišati samo še sopihanje. Zgodaj popoldne je prišel z morja patruljni čoln. Posadka je prišla na svetilnik in naju veselo pozdravila.

"Novega signalista smo dobili. Dobrodošla."

Vsi so se razveselili pogleda na najini utrujeni postavi in prašni uniformi.

"Sijajno sta to naredila, mornarja," je s širokim nasmehom rekel motorist, ki je bil doma iz Donjega Vakufa in velik šaljivec.

"Dosti lepši kup sta naredila kot mi. Simetričen. Naš je nekoliko visel."

Počasi se nama je začelo svitati, da težko opravljeno delo ni bila stopnica do naklonjenosti, ampak sadistični ritual. Zahtevala sva pojasnila.

"Ko mo mi prišli sem, smo ga prestavili z desne na levo. Ampak nas je bilo šest. Vidva sta vse to sama opravila? Bravo. Vama bomo našli še kaj."

Na smrt utrujena in ogorčena sva se potem lotila pospravljanja signalne kabine, ribanja palube in drugih opravil, ki so vsaj v kontekstu vojne mornarice imele nekakšen smisel.

Meni se je zdelo, da se je potrdila absurdnost države, ki me je poslala stražit njena morja. Seveda sem se motil. Poročnik bojne ladje je vedel, da bosta dva nezaposlena mornarja v brezdelnem dopoldnevu hitro dobila prevratniške ideje in delala škodo, in naju je zaposlil.

V tem se je ravnal po ekonomskih teorijah Johna Maynarda Keynsa, ki je v poljudni različici svojega nauka nekaj podobnega predpisal za reševanje problema nezaposlenosti in izhoda iz ekonomskih kriz. Rekel naj bi, da mora država najeti veliko nezaposlenih delavcev, ki sredi niča izkopljejo veliko luknjo. Izplača jih iz proračuna in jih pošlje kopat novo luknjo nekam drugam. Druge nezaposlene potem najame, da luknjo ponovno zapolnijo z istim kamenjem, ki ga je prva izmena izkopala. Tudi njih izplača iz proračuna. Z denarjem potem kupijo predmete, ki so jih naredili neki drugi delavci, začnejo varčevati za nakup hiše in iz tega hitro nastane nacionalna ekonomija. Država se znebi problema nezaposlenih, izkoplje se iz recesije in gre po poti gospodarske rasti, ki omogoči dobro javno šolstvo in soliden zdravstveni sistem. Tako deluje državna intervencija v ekonomijo, ki je med obema vojnama izkopala svet iz velike gospodarske krize.

"Kopanje lukenj v zemljo, ki jih plačamo s prihranki, ne bo samo povečalo zaposlenosti, ampak tudi realne nacionalne dividende uporabnih dobrin in storitev," je zapisal Keynes.

Napisal je še marsikaj drugega, vendar je ta misel ostala v spominu kot najbolj uporabna. Utrdil jo je z idejo, da bi lahko pospešili nacionalno ekonomijo, če bi država natrpala bankovce v stare steklenice in jih zakopala globoko v opuščene premogovnike. Rove bi do vrha zatrpala s smetmi iz okoliških mest. Potem bi razpisala tenderje za izkopanje bankovcev, na katerih bi lahko konkurirala privatna podjetja in pridobila pravico izkoriščanja ozemlja, kjer so zakopane steklenice. Tudi s tem bi se zmanjšala nezaposlenost, povečali realni prihodki prebivalstva in kapital podjetji. "Bolj smiselno bi bilo graditi hiše in podobne stvari, če pa obstajajo politične in praktične ovire za gradnjo, je to bolje kot nič."

Od faraonskega imperija naprej je država reševala krizo z javnimi deli.

Intervencija Evropske unije in IMF v grško ekonomijo na prvi pogled zveni podobno. Grčiji dajejo velike kredite, da bi se izkopala iz dolžniške krize. To bo potem ponovno zagnalo ekonomijo, zmanjšalo nezaposlenost in Grkom omogočilo, da se vrnejo v skupnost kot evropsko letovišče. Državi ponujajo pomoč. Zakaj potem Grki stavkajo in grozijo, da bodo na naslednjih volitvah glasovali za Komunistično partijo Grčije? To ni šala. Grška komunistična partija je edina evropska komunistična partija s kontinuiranim delovanjem od leta 1918.

Tudi Grki berejo ekonomske teorije in z začudenjem sledijo ekonomski praksi. Hitro so prišli do sklepa, da vsaka naslednja intervencija EU in IMF zmanjša družbeni produkt, poveča stopnjo nezaposlenosti, zviša davke in zniža življenjsko raven prebivalstva. To je tudi v manj dramatičnih okoliščinah težko sprejeti kot svetovni red.

Dejstvo je, da je bila grška država zapravljiva. Pri tem pa je bila deležna izdatne pomoči prav iz držav, ki ji zagotavljajo, da je živela daleč nad svojimi možnostmi. Grčija nikoli ni bila bogata država, zadolžena pa je bila od prvega dne svoje samostojnosti po uporu proti otomanskemu imperiju.

Zapravljala je pri vsem, najbolj pa pri nakupu orožja. Tik pred krizo je bila v Evropi na drugem mestu po odstotku državnega proračuna, ki ga je dajala za oborožitev. Eno celo obdobje je bila na vsem svetu tretja po absolutnem znesku, ki ga je dajala za nakup orožja. Še danes je ena najbolje oboroženih držav Mediterana. Kupovala je ameriška lovska letala, večcevne metalce raket in samohodne topove, nemške tanke, švedske topove in italijanske helikopterje. Velika pomorska sila je tudi dobršen del bojnih ladji kupila od Nemčije, Velike Britanije, Danske in Združenih držav. Vse to, da bi se zavarovala pred Turčijo, ki je njena zaveznica v Nato paktu, in imela v zavezništvu status velike vojaške sile.

To je sijajen način, da država zabrede v dolgove in si mora potem pod uničujočimi pogoji sposojati denar, da bankam vrne posojila. Kupovanje vojaške opreme je ena tistih ekonomskih dejavnosti, ki po nobeni ekonomski teoriji ne povrnejo investicije. Bolj se splača prelagati kamenje z enega kupa na drugega ali kopati luknje.