Dobila sem knjigo s posvetilom: "Dragi prijateljici, s katero se strinjava: 'Če ne bo plesa, mene v vaši revoluciji ne bo.'" Bil je torej čas, da odkrijem avtorja tega izvrstnega izreka. In sem ga. Bila je avtorica, Emma Goldman, anarhistka, rojena daljnega leta 1869.

Njena usoda je bila neverjetna, njena lucidnost ravno tako - ni čudno, da jo je zgodovina pometla pod preprogo. Rodila se je v judovski družini v carski Rusiji in v mladosti skusila predvsem tepež: od očeta, učiteljev, travmatično pa je njen pogled na nasilno avtoriteto zaznamovalo gospodarjevo pretepanje kmeta. Potem ko jo je 15-letno posilil ruski oficir, je leta 1885 s sestro odšla k sorodnikom v ZDA; zaradi naraščajočega antisemitizma v St. Peterburgu so jima sledili še starši.

V ZDA se Emma najprej na hitro poroči, da bi se otresla starševskega vpliva, nato pa moža zapusti in se seznani z idejami anarhizma. Spozna se z Alexandrom Berkmanom, prav tako ruskim Judom, kasnejšim dolgoletnim partnerjem. Postaneta goreča aktivista in leta 1892 v mladostni zaslepljenosti skleneta, da bo on izvedel atentat na direktorja jeklarske družbe, ki je s stavkokazi in policijo brutalno zlomil delavski upor in sindikate. Upata, da bosta na ta način sprožila delavski upor zoper kapitalizem. Razdelita si vlogi, on bo izvedel atentat in šel v zapor, ona bo pojasnila njegove motive: on dejanja, ona besede: "To ni Amerika ljudi, ampak Amerika privilegiranega razreda; razreda, ki ropa in izkorišča množice in nadzira njihovo življenje od zibelke do groba." Direktor atentat preživi, Berkmana pa na kraju zločina hudo pretepe skupina delavcev (hja, pa prav v njihovem imenu se ga je lotil). Tudi sicer dejanje ne sproži delavskega upora, ne podprejo ga niti anarhisti. Berkman odide za 22 let v zapor. Da bi zbrala denar za nadaljnje delovanje, se Emma Goldman po vzoru Sonje iz Zločina in kazni Dostojevskega celo poskusi v prostituciji. Vendar ji, kot kasneje zapiše v svojem življenjepisu Living my life, že prvi moški, s katerim sta odšla na pijačo, pove, da nima talenta in naj opusti ta posel - stavila bi, da je z njim načela zelo neseksi vprašanje enakosti žensk.

Leta 1893 izbruhne huda ekonomska kriza, dvajset odstotkov ljudi je brezposelnih, "rdeča Emma", kot so jo označili novinarji, potuje po ZDA in v strastnih nastopih poziva k "direktni akciji namesto ponižujočih dobrodelnih in socialnih pomoči. Demonstrirajte pred palačami bogatih: zahtevajte delo. Če vam ne dajo dela, zahtevajte kruh. Če vam ne dajo ne enega ne drugega, si kruh vzemite sami." Po mnenju policije je bil to poziv k nasilju, zato so jo obsodili na leto dni zapora "zaradi anarhizma in ateizma". Ja, zelo brezbožno je kruh zahtevati.

Po vrnitvi iz zapora nadaljuje s kritiko države, leta 1901 jo spet aretirajo, ko skuša pojasniti razloge za ravnanje človeka, ki je izvedel atentat na predsednika ZDA McKinleya: na sodišču se zaman odločno bori proti zatiranju svobode govora.

Leta 1906 začne izdajati revijo Mother Earth, v kateri objavlja besedila od Proudhona do Nietzscheja in Wollscraftove, obravnava socialne in politične teme, vprašanje ateizma, ženske volilne pravice, kritiko krščanstva, seksualne teme (je prva javna zagovornica svobodne ljubezni - "ljubezen je lahko le svobodna" - in prvi človek v ZDA, ki se javno zavzame za pravice homoseksualcev). Naslednje desetletje se skupaj s pravnico Margaret Sanger posveti pravici do nadzora rojstev in do kontracepcije. Policija ju aretira zaradi širjenja "obscenih vsebin".

Ob izbruhu prve svetovne vojne nasprotuje vstopu ZDA v vojno: "Kako se lahko Amerika bori za svobodo govora drugje, če jo doma zatira? Pravijo, da je Amerika vstopila v vojno, da bi naredila svet varen za demokracijo, a najprej mora demokracijo zagotoviti v Ameriki." Opozori, da vojno v Evropi podpihujejo vojaškoindustrijski koncerni in da bodo ti, če ZDA vstopijo v vojno, zavladali tudi tam. Zaradi tega mnenja jo na podlagi vojnega zakona o vohunjenju obsodijo na dve leti zapora z možnostjo izgona; ko pride leta 1919 na prostost, se v ZDA že razcveta panika pred boljševizmom (tako kot po drugi vojni zavlada mccarthizem v trenutku, ko nastopi bojazen, da bi se okrepil politični boj za pravice delavcev). Goldmanova še verjame, da jo ščiti ameriško državljanstvo, ko opozarja: "Danes deportirajo tako imenovane tujce. Jutri bodo izganjali tudi tu rojene." A ker so njenemu možu 1908 odvzeli državljanstvo, so ga avtomatično tudi njej. Tako se z Berkmanom znajdeta na "sovjetski barki", ki leta 1919 pristane na Finskem, z nje pa izgnance z belo zastavo potisnejo čez rusko mejo.

Prej je o ruski revoluciji mislila le dobro, zdaj ji Lenin pove, da je svoboda govora buržoazno praznoverje. Z Berkmanom zapustita Rusijo in odideta v Berlin, kjer pa komunisti nočejo nič slišati o sovjetskem zatiranju. Tudi ko o stanju v Rusiji leta 1924 spregovori napredni druščini v Londonu, ji nihče ne verjame, zasmehuje jo tudi filozof Bertrand Russell. Zadnjič se dejavno vključi v anarhistično gibanje leta 1936, ob izbruhu španske državljanske vojne, v Barceloni; kasneje zapiše, da je "sodelovanje anarhistov s komunisti pomenilo zanikanje naših tovarišev v Stalinovih koncentracijskih taboriščih".

Emma Goldman je pred debelimi 100 leti v skoraj srhljivo današnji govorici detektirala vse bistvene politične, družbene in verske probleme, ki nas razžirajo danes, in ves čas je bila na pravi strani: zoper kapitalistično zasužnjevanje 99 odstotkov prebivalcev, ki spodjeda demokracijo, zoper komunistično zatiranje, imperialne vojne in izgon tujcev, versko pokoravanje, spolno nadzorovanje, zatiranje manjšin, manipulatorski patriotizem... Njene analize se berejo kot prerokba naše sedanjosti. Pronicljiva, večno nikogaršnja, neprijetna vsaki oblasti, vsaki vkopanosti. Kaj naj rečem, moj človek.

P. S. Aja, in zdaj končno k plesu: ko se je Emma nekoč veselo vrtela v ritmu, jo je mladi anarhist diskretno opomnil, da s takšnim neresnim obnašanjem dela škodo njihovi Stvari. Napihnjeni benjaminček je takoj dobil lekcijo: če ne bo plesa, nje v tej revoluciji ne bo. Boj za politične in socialne spremembe ni boj za nove okove, za duhamorni sterilni unitaristični svet, za odrekanje vsemu, kar je elementarno človeškega in v človeku najbolj radoživega; ples izhaja iz bitja srca.