Naši miselni procesi delujejo na enak način: vselej stremimo k čim natančnejši razčlenitvi vsega, kar nam pride na misel (in pod roke), k razumevanju in čim bolj učinkoviti uporabi.

Zato ni nič čudnega, da imamo tudi tendenco po zamenjavi manj praktičnih, elegantnih in prefinjenih predmetov z lepšimi, gladkejšimi, manjšimi, lažjimi. Že od nekdaj namreč delujemo po enakem principu - principu kulturne evolucije. Če ne bi, se še krušenja in ostrenja kamnov ne bi lotevali - kaj šele vsega, kar sledi in s čimer se lahko pohvalimo sosedom.

Zvezo kulturna evolucija pa čedalje bolj nadomešča izraz sociokulturna evolucija. Nasploh se zdi, da prav radi uporabljamo predpono socio-, kakor koli nenavadne zloženke že dobimo. A zdi se tudi, da ne gre le za muho, za nihljaj izrazoslovja, za pretirano pedantno razčlenjevanje naših dejanj. Glede na to, da je človek socialno bitje, se skorajda pričakuje, da so vsa njegova dejanja "socialna", mar ne?

Preden navdušeno prikimamo, poskusimo nekoliko manj navdušeno ugotoviti, ali se res tako goreče strinjamo. Katera dejanja so socialna? Družabna? Kaj nam je neprijetno deliti z zunanjim svetom? Česa nam ni neugodno početi v družbi? Za katere dogodke so drugi ljudje zaželeni? In kdaj dogodek brez drugih ljudi sploh nima več pomena?

Na slednje vprašanje nas čedalje več ljudi odgovarja s še enim vprašanjem: je dogodek sploh še dogodek, če ni okoli nas nikogar, ki bi mu bil priča? Vse namreč kaže, da tudi nekega dejanja nismo v resnici storili, če nihče ne ve zanj. Če nikomur ne povemo zanj.

Dejanja, dogodki in pogovori, ki jih z nikomer ne delimo, tako zdrsnejo v neznano - torej očitno nima smisla, da bi z njimi nadaljevali. In nismo. Tak udarec je doživelo branje. V poplavi tipkovnic, ekranov, brnenja, šumov in klikov je šelestenje papirja zastarelo. Starinsko, zaprašeno, nezanimivo.

Zavoljo tega je človek tudi knjigo zagrabil v svoje (skorajda preostre) kremplje analize, inovacije, izumljanja in metamorfoze. Vse, kar je zastarelo, moramo obnoviti; vse, kar je novo, častiti.

Kaj vse torej lahko spremenimo znotraj koncepta branja?

Denimo, da se ljudje res več premikamo naokrog in je idilična podoba zimskega večera, preživetega pod odejo, s skodelico kakava in dobro, debelo knjigo, res nekoliko preveč pravljična in neresnična. Zato torej želimo nekaj manjšega, kar lahko spravimo praktično kamor koli in ven potegnemo kadar koli.

Že v redu, ampak tudi tanjše knjižice lahko kupujemo. Ali pa nosimo večje torbe, tako ali tako so modne.

Denimo torej, da imamo radi bogastvo impulzov. Da branje nima enake vrednosti, če nimamo glasbene spremljave. Torej želimo nekaj, kar nam omogoča branje in poslušanje glasbe hkrati. Spet - že v redu, a drobni glasbeni predvajalniki so tu že kar nekaj časa, saj si svojo "background" glasbo radi prenašamo s seboj.

Denimo pa še, da imamo radi igračke. Gadgete. Da radi pritiskamo gumbe, gledamo v ekrane, da imamo radi srebrno-črna plastična ohišja, da smo izgubljeni brez svojih telefonov, v katerih imamo vse, od urnikov in koledarjev do kontaktov, ki se jim razdajamo.

Tega pa knjiga, kakorkoli mogočna že je, ne zmore.

Dovoli nam sicer, da se potopimo vanjo, da jo začutimo, jo vdihnemo in se obdamo z njenimi črkami.

Dovoli nam pogled v svoj unikaten domišljijski svet. A dovoli ga le nam, ne želi pa nas deliti z našimi prijatelji, "prijatelji", kolegi in znanci v realnem svetu.

Človek je tu torej našel tržno nišo, nišo obsesivne želje po odpiranju vrat v zasebne dejavnosti, ki to zdaj ne bodo več. Če že prostovoljno ustvarjamo desetine profilov na različnih spletnih straneh, samo zato, da lahko še drugi vedo točno, kdo smo, kje smo, kaj počnemo, s kom smo, kaj si o čem mislimo... zakaj potem ne bi česa podobnega uvedli tudi v branje knjig? Iskanje zanimivih citatov in mnenj drugih ljudi, ki so prebrali enako knjigo kot mi, je zapleteno. Zateženo. Vezano na računalnik, na iskanje pravih spletnih strani s pravimi ljudmi, s podobnim okusom, kot je naš. Mar ne bi bilo torej bolj prijetno, če bi nas knjiga kar sama od sebe opozarjala na odstavke, ljube drugim ljudem, in njihova čustva, mnenja, misli ob branju? In mar ne bi bilo še toliko bolje, če bi razrešili še vse poprej opisane nepremostljive pomanjkljivosti knjig? Če bi nam ena sama lepo oblikovana, ne prevelika, elegantna tablica z gladkim ekranom nudila razkošje glasbe in besedila hkrati, zapovrh vsega pa še dostop do mnenja drugih bralcev o odstavku, na katerem se pravkar mudijo naše oči (in prsti)?

In elektronski bralnik je bil rojen. Knjiga je bila pod našimi skrbno manikiranimi kremplji preoblikovana v še eno socialno omrežje.

Tako je tudi branje pridobilo socialno komponento, če že ni v celoti postalo socialna dejavnost. Pa je s tem kaj narobe?

Sama po sebi je ta sprememba pričakovana. Če je že fizična razgaljenost v zahodnem svetu tako preprosto sprejemljiva, zakaj torej ne bi bila tudi duševna? Razgaljanje zasebnosti niso nujno le fotografije zvezdniških spodnjic in celulita, pač pa tudi naše dejavnosti in velikost špranje med našim oknom v zunanji svet. Pretirana želja po deljenju vsega z vsakomer nas je zalila kot ogromen val med plavanjem v udobni plitvini, a smo ugotovili, da škrge imamo in lahko brez težav zaplavamo v novo mentaliteto.

Morda bi se morali vprašati, kdaj so nam te škrge sploh zrasle in kako smo lahko kar zdrseli v globoke vode. Morda so nas s seboj odnesli tokovi... ki smo jih sprožili sami.

Kljub temu pa bi nekatere dejavnosti morale ostati le naše. Knjige imajo zame posebno čustveno vrednost in upam si reči, da nisem edina. Knjiga naj ne bi predstavljala le še enega dokumenta na našem računalniku, ki ga je vse prelahko izbrisati. Knjige so vredne svojega mesta na polici, vredne prenašanja s seboj, vredne selitev in vredne svojega denarja. Knjige so vredne časa, ki jim ga posvetimo, in rituala, ki je z njimi povezan.

Ni nujno, da duševna hrana, torej branje dobrega romana, predstavlja tudi hrano za ego; da se pohvalimo s prebranim romanom in zakikirikamo svoje mnenje o njem z lastnega virtualnega kurnika.

Življenje v hiši, kjer so vsa okna odprta, pač ni tako zabavno, kot se morda zdi.

Iva Kristl Brunec je letos z odliko opravila mednarodno maturo na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, od septembra študira psihologijo na UCL (University College London).