Kar koli že je bilo res, zgodba, ki se je ohranila, je klasična zgodba o političnem zavajanju in prevarantstvu, o ustvarjanju videza ali fasade, za katero nič ni, o politični laži. Ta zgodba brez lastne preverljive resnice se pripoveduje kot zgodba o resnici politike in oblastniških mahinacij. V nobene primeru to ni zgodba o zaostali državi. Carica Katarina je bila razsvetljena vladarica, ki so jo najbolj razsvetljene glave na Zahodu imele visoko v čislih. Bila je navdih filozofom. Če je zgodba o Potemkinovih vaseh zgodba o politiki, je to zgodba o moderni politiki. In to je zgodba, ki se še ni končala.

Zanimiv "remake" Potemkinovega podviga se dogaja v našem Afganistanu, v tisti daljni deželi, v kateri slovenska vojska brani našo domovino. Ne bom se spraševal, ali je morda - in če je, v katerem pogledu in v kakšni meri - slovenska vojska nekaj potemkinovskega. Niti ni moje osrednje vprašanje, kako so utemeljitve, razlage in opravičila za slovensko vojaško navzočnost v državi, s katero nimamo nobenega nerešenega vprašanja, kaj šele casus belli, potemkinovska konstrukcija. Pogledati in gledati je treba, kaj počnejo arhitekti in voditelji tiste vojne. (Pomen slovenskega delovanja v Afganistanu je predvsem ta, da smo si nakopali neizbrisno nacionalno sramoto.)

Začnimo pri kontinuiteti zgodovine. Ameriška vojska in njeni poročevalci - mašinerija globalnih medijev, ki stenografira štabna sporočila - so v Afganistanu zgradili Potemkinovo vas. V mislih imam nekaj specifičnega, ne vojne kot celote, na katero se tudi vse bolj nadležno lepi ime starega ruskega ministra. Ne vem, ali je to, da je Potemkin postal Obamova senca, ironija zgodovine ali kaj drugega.

V mislih imam Potemkinovo mesto, ne vas, ki so jo zgradili vojaški strategi, da bi ga lahko osvojili v veliki ofenzivi, ki naj bi bila preizkušnja nove ameriške politike v Afganistanu. Tisto Potemkinovo mesto se imenuje Mardža. Kako so ga zgradili, je pred nekaj dnevi dokumentiral Gareth Porter, raziskovalni novinar in zgodovinar ter kritik ameriških vojn na tistem koncu sveta.

Kaj je Mardža? Mardža kot zemljepisno dejstvo ne samo da ni le "večje mesto" na jugu Afganistana, temveč sploh ni mesto. Je poljedelsko območje v južnem delu doline reke Helmand, ki obsega kakšnih 300 kvadratnih kilometrov. Tisto območje nima urbanih značilnosti, nima niti jasnega administrativnega statusa. Posejano je s kmetijami, zaselki in trgi, na njem pa živi nekaj deset tisoč ljudi. V ožjem pomenu je Mardža eden od trgov, kamor kmetje prinesejo prodajat svoje pridelke. Tam je še mošeja in nekaj trgovin. Tista specifična lokacija je bila cilj ameriške (če kdo želi, lahko reče tudi natovske) ofenzive. Da so v ofenzivi in vojaških spopadih sodelovale afganistanske vojaške enote (k oblikovanju katerih naj bi zdaj dejavno prispevala tudi Slovenija), je laž. Ameriški vojaki so med ofenzivo skovali novo kratico: WOA ("čakajoč na Afganistance").

Ko se je ofenziva pripravljala, ko je bila pognana v tek in ko je dosegla pričakovano zmago, je iz tiste poljedelske tržnice okrog mošeje zraslo mesto. Mardža je postala "mesto z 80.000 prebivalci", v katerem so se utrdili talibani in ga spremenili v svoje logistično središče.

Tako so najprej rekli 2. februarja na informiranju medijev v oporišču marincev Leatherneck v južnem Helmandu. Associated Press je potem poročal, da so "poveljniki marincev" povedali, da pričakujejo, da je "v južnoafganistanskem mestu z 80.000 prebivalci" "vkopanih" od 400 do 1000 "upornikov". Mardža je postala "največje mesto pod nadzorom talibanov", v katerem in v "okoliških vaseh" je živelo 125.000 ljudi. Na ABC so dodali, da je Mardža "gosteje naseljena" in "bolj urbana" od drugih krajev, ki so jih marinci osvojili, očistili in obdržali v rokah dotlej. Napovedovali so se zagrizeni boji v urbanem okolju, od hiše do hiše, od ulice do ulice. Revija Time in Washington Post sta te predstave reproducirala 9. in 11. februarja. Drugi dan ofenzive, 14. februarja, so stenografski mediji prenesli sporočilo vojaškega govorca, da so marinci že "v večjem delu mesta", da pa se "uporniki" še držijo v nekaterih "soseskah". In tako naprej, dokler ni Associated Press poročal, da so v Mardži trije trgi, ki obsegajo 200 kvadratnih kilometrov - torej več kot Washington, ameriška prestolnica.

Nedvomno velika zmaga, velik uspeh. Ampak za to zmago ne bi bilo treba imeti vojske v Afganistanu, ker niti osvojenega mesta ni v Afganistanu. Ampak to je bolj naivna kot cinična pripomba. Gre za to, da je bilo tisto mesto treba ustvariti, da bi lahko imeli vojsko v Afganistanu. Vojaška ofenziva proti Mardži, urbanemu središču z 80.000 prebivalci, je bila ofenziva na ameriško in svetovno javno mnenje, ofenziva proti skeptikom in proti kritikom vojne v Afganistanu. Morda je ta vojaški uspeh koga utišal. Prepričan sem, da je drugim dal dodatne argumente proti vojni. Prvič, za to vojno ni opravičila, ker se lahko opira samo na fikcije, dezinformacije, manipulacije in laži. Te so njena utemeljitev, njeno gonilo in njen uspeh. Drugič, vojska, ki bije fiktivne boje v Afganistanu, bije manj fiktivno vojno proti oporečnikom med lastnim prebivalstvom, torej proti lastnemu prebivalstvu.

V Sloveniji imamo karikaturo tega: medtem ko naša vojska "brani domovino" v nepotrebni tuji vojni na drugem koncu sveta, uslužbenci obrambnega ministrstva napadajo oporečniške sodržavljane. Pomembneje od takih izpadov je, da Slovenija kot država sodeluje, pa če v še tako minorni vlogi, pri tujem ustvarjanju in razširjanju fikcij, dezinformacij, manipulacij in laži. Država po klasični moderni definiciji potrebuje vojsko. Ampak če uporablja vojsko zato, da participira pri tujem postavljanju in osvajanju Potemkinovih vasi in mest, vojska preneha biti atribut suverenosti. In če ni atribut suverenosti, ni potrebna.