Toda zakaj so omenjali le bele moške, kje so bile bele ženske? Doma? So ponižno pekle hamburgerje in politiko prepustile moškim? Ne. Šle so volit. V zelo velikem številu tudi samske ženske, tiste »neprave«, kot bi rekli v našem parlamentu. In ravno to je bil problem. Njih si republikanci na voliščih niso želeli. Kot kaže, so jim namreč prav one usodno pokazale, kaj menijo o tem, kar so ti krasni beli fantje predvolilno nabruhali o njihovih telesih, o njihovi spolnosti, o njihovih pravicah… Bilo je dejansko toliko primitivne mizoginije, do grla in čez pomočene v strašljivo versko fanatičnost (tudi posilstvo je božja volja, zato ženska nima pravice splaviti), da je kar klicala po reakciji. In so jo dobili.
Zabavno je, da je Obama zmagal na volitvah tako rekoč sebi navkljub, saj v tem mandatu ne le da ni izpolnil prejšnjih obljub, naredil je celo nekaj tako nezaslišanih reči, ki bi ga morale med demokratskim volilnim telesom po definiciji izločiti: nacionaliziral je zasebne dolgove bank in omogočil finančnikom, da še naprej delajo točno tisto, kar je krizo sploh sprožilo, zunajsodno po svetu pobija ljudi, celo ameriške državljane, bogatih ni obdavčil oziroma le minimalno… In vendar je vsaj v sledeh vendarle predstavljal tisto, čemur se reče leva opcija (čeprav se v Ameriki te besede ne sme uporabljati, ne da bi iz kakšne škatle znova skočil kakšen McCarthy): več (socialne) države, več enakih možnosti, konec prikritega rasizma, homofobije… To pa so očitno teme, ki so se zaradi demografskih sprememb, krize in spoznanja o 99 odstotkih tako ali drugače izključenih končno tudi v ZDA že tako usidrale, da so začele vplivati na volitve. Obama je torej zmagal s kulturo, ne z ekonomijo, kjer si je z Romneyjem še preveč podoben, in ne z zunanjo politiko, za katero bi mu morali čim prej odvzeti Nobelovo nagrado.
In mi, tu doma, na naših volitvah?
Tudi naš Romney, Zver, je, pričakovano, dobil svojo lekcijo: njegova obupna mešanica totalne nekritičnosti do vlade, obsedenosti z antirevolucijo, homofobije, mizoginije in klerikalizma ga je postavila na rob, kamor tudi sodi. S tem smo torej opravili, hvala bogu, upajmo, da za zmeraj in da ta agenda ne bo več mračila obnebja sodobne laične države.
Bolj presenetljiva pa je Pahorjeva zmaga. V tem smislu smo čas lepo zavrteli nazaj in pravzaprav doživeli Ameriko iz 80. let: takrat je tam ravno tako zaradi telegeničnosti zmagal igralec, ki je stregel s popolnoma konfuznimi idejami, a jih je znal tako dobro odigrati, ob njih tako široko raztegniti usta v nasmeh, da ljudje niso opazili njihove nekonsistentnosti. To polprazno posodo so po volitvah do roba napolnili neoliberalni ekonomisti, z eksplozivno mešanico, ki odtlej proizvaja krize.
In to je po mojem mnenju Pahor: polprazen igralec, amaterski samouk, ki odigra tako vlogo zgaranega gradbinca kot tekstilne delavke, tako očeta naroda (no, Bambija naroda) kot matere Tereze, sočutja polne. Ki odigra ljubečega partnerja, čeprav se ga partnerica ne spominja preveč dobro, spravnega politika, čeprav je razsul vlado, ki jo je vodil, ki kronske politične napake naredi za simpatične lapsuse in vsako izmikanje pospremi z »bom iskren«.
Igralca seveda ni brez občinstva, toda najbolj goreče Pahorjevo občinstvo niso bili državljani, ampak mediji, predvsem televizija. Tako je bilo ljudstvo natančno obveščeno o doslej najbolj brezsramno populistični kampanji kralja, ki se je preoblekel v delavca, da bi spoznal pravo življenje, le da pri tem ni ostal skrit, kar je smisel te pravljice, ampak se je za potrebe predvolilnega cirkusa lopate oprijel le, ko so zabrnele kamere. Poleg tega so mu voditelji televizijskih soočenj, ki so hoteli kri predvsem med Türkom in Zverom, (nevede?) dajali položaj zlate sredine med dvema domnevnima skrajnostma. Zato je Virant nad to zmago tako navdušen: ne levo ne desno, ampak s Pahorjem lepo po zlati sredini do zlatega pravila, v dokončno prevlado ekonomije neoliberalizma, ki naj bi bila ideološko sredinska, torej nevtralna, zavezana le izračunu. Ki začuda vedno koristi le enim in istim.
Pahorja so torej ustoličile televizije in vprašanje je, koliko let bodo potrebovale, da se bodo naučile tega, česar so se tako očitno v ZDA: da v kandidate ne gre nenehno kričati, kako huda je kriza in koliko sekund imajo za odgovor, ampak jih soočati z njimi samimi, s stališči in z razkolom med že izrečenim, storjenim.
No, tudi to pa verjetno ne bi pomagalo Türku, kajti njegova tokratna predvolilna kampanja je bila gotovo najslabša vseh časov. Vse prednosti je imel: politična in ekonomska situacija, v kateri se je pokazal kot vsaj simbolični korektiv vladi, ki je med državljani izgubila zaupanje, pravna spornost horukarskega sprejemanja zakonov, izgubljeni podpisi za referendum, umazani poskus SDS-ove diskreditacije... A je bil tako polit, tako nesproščen, tako neduhovit kot kakšen novopečeni profesor. Da ni ne hotel ne mogel tekmovati s Pahorjevo manekensko logorejo, je logično, da pa sam ni znal artikulirati lastne platforme in v razpravo vnesti topike, ki v poplavi drobnjakarskih vprašanj sploh ni prišla na plan, je napaka, ki ga je upravičeno odnesla.
Ali lahko drugi krog prinese obrat? Ob tako nizki volilni udeležbi ne. Očitno je bila ponudba kandidatov taka, da ni nagovorila več ljudi, ali pa je malodušje že tako hudo, da so se volitvam odrekli. Za demokracijo je oboje zelo slabo.
