Povezave med politiko in nogometom so tesne, čeprav bi jih vsi najraje skrili pod preprogo. Že davno to ni le šport, ampak velik posel in močno geopolitično orodje. To je bil že od samega začetka. Ko so v Urugvaju leta 1930 organizirali prvo svetovno prvenstvo, je Montevideo izkoristil zmago, da bi utrdil svoj šibak mednarodni položaj.
Štiri leta kasneje je prvenstvo odlično izrabil italijanski diktator Benito Mussolini in dokazal, da se da prek nogometa odlično manipulirati z ljudskimi množicami. Enako se je ponovilo štiri leta kasneje v Franciji, kjer je Italija ponovno zmagala. Takrat so njeni igralci provokativno pokazali zvestobo režimu tudi tako, da so tu in tam oblekli črno majico. Zadnje prvenstvo v Katarju pa je bilo prava izložba za bogati politični islam. Pred njim so svojo uspešnost in organizacijsko moč dokazale vzpenjajoče se države, kot so Južna Afrika, Brazilija, Rusija, Južna Koreja in Japonska.
Z nogometom se utrjujejo režimi in gradijo politične kariere. Uspehi Reala Madrid so bili tesno povezani s špansko diktaturo Francisca Franca. Romunski samodržec Nicolae Ceausescu je bil boter uspeha Steaue iz Bukarešte, ko je leta 1986 postala prvak Evrope. Tudi politična podoba Silvia Berlusconija bi bila brez Milana drugačna. Dejstvo je, da države in njeni voditelji izkoriščajo moč nogometa, da bi se uveljavili.
Nogomet je tudi odličen nadomestek za vojne, včasih pa jih tudi povzroča. Honduras in Salvador sta leta 1969 po nogometni tekmi začela kratkotrajni krvavi spopad. Drugi so na nogometnih zelenicah poravnavali račune za siceršnje velike poraze. Leta 1986 sta Argentina in Anglija igrali četrtfinale na svetovnem prvenstvu v Mehiki. Spomin na vojno med dvema državama na Falklandih/Malvinih je bil še svež. V šesti minuti drugega polčasa je angleški vezist Steve Hodge nespretno dvignil žogo visoko v svojem kazenskem prostoru. Vratar Peter Shilton jo je poskusil ujeti, bistveno manjši Diego Armando Maradona pa je skočil pred njim in jo »malo z glavo (…) in še malo z božjo roko« porinil v gol. Nekaj minut kasneje je Argentinec zabil še najlepši zadetek v zgodovini nogometa, ko je sam preigral celotno angleško ekipo in na koncu še njenega vratarja. Maradona je tako postal najbolj sijoča nogometna zvezda sveta in nacionalna ikona, Argentina pa drugič svetovni prvak. Brez politike ni šlo niti, ko je prvič zmagala. Leta 1978 je prav ona gostila svetovno prvenstvo. Na oblasti je bila vojaška hunta. Nogomet se že tedaj ni oziral na človekove pravice. Organizatorji so se trudili ponuditi podobo urejene države. Argentinec Mario Kempes, najboljši strelec prvenstva, je na koncu »pozabil« stisniti krvavo roko generala Jorgeja Rafaela Videle. Gesta ni ostala neopažena. Nogometaši imajo veliko moč.
Na začetku tokratnega evropskega prvenstva je francoska nogometna zvezda Marcus Thuram povabil na volitve svoje sodržavljane. Poudaril je, da je stanje v državi resno in da se je treba boriti za to, da ne bi zmagal Nacionalni zbor Marine Le Pen. Ob stran mu je takoj stopil prvi zvezdnik Kylian Mbappé. Na polemike, ki so sledile, je trener Didier Deschamps odgovoril, da so francoski igralci resda nogometaši, a so predvsem državljani in imajo prav zaradi tega možnost spregovoriti in spodbuditi javno razpravo. Francoska reprezentanca je pisana, volilci Le Penove pa so bistveno bolj enobarvni.
Dogajanje na evropskem prvenstvu v nogometu je tudi letos pestro, ne samo zaradi Francozov. V Berlinu so poljski navijači paradirali pred ruskim veleposlaništvom in jasno dali vedeti, da do Moskve ne gojijo nobene simpatije. Albanci in Hrvati so med tekmo hitro našli skupni imenovalec in razlagali, kako bi obračunali s Srbi. Angleški navijači so kljub prepovedi veselo prepevali staro pesmico o desetih nemških bombnikih, ki jih je sestrelila njihova letalska obramba. Ponosno pravijo, da so oni zmagali v dveh svetovnih vojnah in enem svetovnem prvenstvu v nogometu. Ko igrajo proti Nemčiji, nekateri oblečejo stare uniforme Royal Air Force, drugi prinašajo balone v obliki Spitfira, tretji pa delajo aviončke, da bi spomnili na bombardiranje Nemčije med drugo svetovno vojno. Take tekme si vsak želi gledati in ne samo zaradi nogometa. Podobnih tekem je precej tudi na Balkanu. Boji na zelenicah med Hrvaško in Srbijo ali pa med Srbijo in Albanijo imajo vsakič potencialno nevaren naboj. Nenadoma pa smo ugotovili, da se je tudi Slovenija vrnila na Balkan. Od osemdesetih let dalje smo se trudili razlagati, da smo mi nekaj drugega. Danes naši politiki množično romajo na tekmo s Srbijo in razlagajo, da smo odigrali »balkanski« derbi.
Nogomet in nacionalizem sta tesno povezana. Prav zaradi tega so zanimive tudi tekme med Slovenijo in Italijo. Najbolj slavna in nevarna je bila odigrana v Trstu leta 2004. Na tribunah je dišalo po etnični vojni. Na koncu je Sebastjan Cimerotič zadel odločilni gol in spet osvojil Trst. Da je Trst slovenski, so tudi letos jasno dali vedeti navijači, ki so v Nemčijo s seboj prinesli slovensko trobojnico z napisom »Trst je naš«. Za posreden italijanski odgovor je bilo treba počakati samo nekaj dni. Na tekmi proti Hrvaški je nekdo dvignil transparent z napisom »Vrnite nam Reko«.
Poseben čar na nogometnih tekmah dajejo bojni kriki, patriotske pesmi in zastave. Domoljubna prireditev, kjer vsak nosi svoje nacionalne in lokalne simbole. Nikjer ni mogoče opaziti 12 zvezdic Evropske unije. Logično, saj je ta nastala kot odgovor na skrajni nacionalizem, ki je opustošil naš kontinent. Zdaj ta spet trka na vrata Evrope, nogomet pa je samo njegov spodbujevalec.
