Nemčija propada, pripravlja se na vojno, vse se draži, nič več ne deluje, pripoveduje gospa, ki je pripeljala svojega psa na plavanje v berlinsko jezero Krumme Lanke. Človek z Balkana ji seveda težko verjame, še posebej po plavanju v tem rajsko tihotnem jezeru, ki je brezhibno ohranjeno v svoji prvotni obliki.
Obrobljajo ga le pešpot in minimalistične, z nekaj lesa urejene terasaste plaže za kopalce. To je vse, tu ni betona, ne bifejev, ne vstopnine, tu je, kot mora biti, če naj bo zeleni del mesta resnični pandan betonu, hrupu, vsenavzoči skomercializiranosti mesta. V tej tihoti ljudje skorajda šepetajo, plavajo ure in ure, se sončijo vzdolž cele krožne poti, tisti v kopalkah pomešani z nudisti, v popolnem sožitju, drug ob drugem – to je nedvomno najbolj nenavadno ohranjen element tako imenovane Freikörperkultur, teloosvobajajoče kulture, nemškega povojnega gibanja »za družino, športe na prostem in naturizem«. To gibanje se je sicer začelo že konec 19. stoletja v Veliki Britaniji in Nemčiji. V Nemčiji ga je zastavil mikrobiolog Robert Koch, prejemnik Nobelove nagrade leta 1905, šlo pa je za odziv na epidemično širjenje bolezni zaradi neodpornosti ob lenobnem meščanskem načinu življenja. Pri nas bi ob takšnem bukoličnem druženju golih in oblečenih politiki in farji nemudoma potegnili ven zamašek in izpraznili jezero.
Berlin je izredno spodobno urejeno mesto, urbanizem in arhitektura sta tu besedi s pomenom, za katerega v Ljubljani še niso slišali, na vlak, metro, avtobus lahko greš s kolesom, če so za kolesarjenje razdalje prevelike. Ozelenjene so celo štiripasovnice, levo, desno in po sredini, intervali na semaforju so kratki, zato je promet veliko bolj pretočen in onemogoča divjanje. Veliki osrednji berlinski park, pravzaprav bolj gozd z ribniki, ima le nujno »pohištvo« (klopi, nekaj igral), ne pa bifejev. Logično: namenjen je tišini, miru, pticam, zajcem in sprehodu, kolesarjenju. V času sedanje nogometne histerije so ga strogo ogradili, da ga ne bi opustošili razgreti navijači. Ogradili pa so tudi navijače pod Brandenburškimi vrati, kjer predvajajo tekme na platnu, in jih pošteno zastražili, pa četudi jim prodajajo le vodeno pivo. Večina Berlinčanov s stisnjenimi zobmi čaka konec prvenstva, saj je park zvezdasto križišče za vse konce mesta.
Po mestu so tudi ograjeni manjši prostori za nacionalne navijaške ekipe, številne gostilne imajo velike televizorje s prenosi tekem – ob katerih ljudje, čakajoč tekmo, večerjajo. Na nemški televiziji tekme komentirajo tudi ženske. (Ki pa ne pristajajo na pudrne opleske, baročne kodre in suknjiče iz 80. let, ki jih z vso ljubeznijo gojijo vse naše TV-hiše.)
A nogomet je tudi predmet umetniškega raziskovanja. V Nacionalni galeriji Hamburger Bahnhof so kritični pogled na svetost bele žoge prepustili umetnici Marianni Simnett, ki je v filmski instalaciji Winner, navdihnjeni s kratko zgodbo Uničevalci Grahama Greena, na več platnih ponudila ples v treh dejanjih skozi nogometno prizmo. Ob avtorski glasbi, ki vnaša preteče ozračje, so v velikem temnem prostoru razporejena platna s prizori izjemnih duetov nogometašice in nogometaša, ki v počasnem posnetku skačeta, padata, se spotikata ali blefirata prekrške, natančno tako, kot jih v počasnih posnetkih vidimo na pravih tekmah. Le da onadva nimata žoge, njuno gibanje je estetsko v izvrstni plesni izvedbi in strašljivo v asociacijah na nasilno tekmovalnost, načrtno zadajanje poškodb, laganje in prevare v resničnem nogometu. Na sosednjih platnih simultano opazujemo ostarelo, nemočno sodnico z rdečim kartonom, pa queerovsko pojočo natakarico-komentatorko, skupino huliganov in stadion, na katerem sedijo dojenčki, ki negotovo navijajo s pomočjo glasu Lydie Lunch – to slednje, ta »vzgoja« najmlajše generacije v gledalce, ki od gladiatorjev zahtevajo še, je morda najbolj pretresljiva.
O čem torej govori sprehajalka psa ob jezeru?
Govori o tem, da so se vsi družbeni sloji, ne le tisti na dnu, začeli bati. Bojijo se izgube varnega pričakovanja, da bo življenje vse boljše, bojijo se vojne, izključujočih političnih stališč in nemoči »sredine«, ob vseh ekonomskih težavah, v katerih je država, pa ljudje kljubovalno zahtevajo štiridnevni delovni teden za enako plačilo, tako kot so jim ga napovedovali v prejšnjih, boljših časih. Bentijo nad letalskimi poleti, ki so odpovedani, nad mestno železnico, ki zamuja, zato ljudje zamujajo letala, nad medkrajevnimi vlaki … (Res je, medkrajevni vlak, ki je vozil več kot 160 kilometrov na uro, je zakasnil za deset minut, ker je bilo vmes treba nepredvideno prestopiti, a je razdaljo med Koprom in Mursko Soboto prevozil v 2,5 ure – se opravičujem za to podlo primerjavo z domačim ču-čujem.) Zamujajo pa zato, ker so »ti hudiči železnice sprivatizirali«, zdaj pa lastniki finančno izsiljujejo državo. (Naši so k sreči javni, zato sploh ne vozijo.) Za nameček so tu še svarila analitikov, da bo organizacija nogometnega prvenstva državi prinesla finančni minus, in potem je tu še ta Izrael!, je obupavala gospa.
Bil je čas, da se poslovim. V Judovskem muzeju Berlin me je čakala izvrstna razstava Seks. Judovski položaji, kritičen pogled na zahteve ortodoksnih Judov (na oblasti) glede spolnosti, glede tega, kdaj kdo s kom in na kakšen način sme ali ne sme občevati. Resno kritična in duhovita judovska kritika Judov.
