Španski premier Pedro Sanchez je – mimo vseh vljudnih diplomatskih besed, javno izrečenih o podobnosti pogledov s slovenskim gostiteljem – v torek iz Ljubljane odpotoval praznih rok in še bolj praznih obljub. To ugotavlja španski tisk, ki Slovenijo postavlja v bok Portugalski, ki z novo desno vlado notorno zavira, s pirenejske perspektive, Sanchezov plan za priznanje palestinske države do letošnjega poletja.
Po tistem, ko je bila Slovenija že umeščena v majhno skupino štirih članic EU (Španija, Malta, Irska, Slovenija), ki so se odločno opredelile za priznanje Palestine, je sledil hladen tuš. Ni vprašanje, ali bomo Palestino priznali, seveda jo bomo, zagotavlja slovenski premier Robert Golob, vendar bo to mogoče, ko bodo časi za to primerni. Nič novega; nekaj takega je slovenska vlada zagotavljala poslancem že leta 2010, po 14 letih pa smo vedno na izhodiščnem položaju, le da je Palestine in Palestincev vse manj. Navsezadnje je to tudi uradno stališče Washingtona; yes, treba bo priznati Palestino po načelu dveh držav. Kdaj, ne vemo, a medtem naj se vojne in obleganje Gaze in Zahodnega brega nadaljujejo in se Palestinci navadijo le ubogati. Mirno naprej; Netanjahuja ne bodo doletele sankcije, ki doletijo Iran in Rusijo.
V torek se je to licemerstvo ponovno izkristaliziralo iz ust slovenskega premiera. Mar je naletel na pritiske vplivnih zaveznikov, na primer Nemčije in ZDA, ali so mu to svetovali njegovi nadobudni svetovalci, ki dobro zaznavajo razpoloženje velikih bratov že po bežnem pogledu? Ali je to svetovalo ministrstvo za zunanje zadeve? Skratka, Slovenija je tokrat naredila korak nazaj. Tipično, deja vu. In če naši mediji tega ne zaznavajo, so jo vsekakor španski. Še posebno desni, kot je ABC in La Razon, ki privoščljivo ugotavljajo, kako gre Sanchezu, pri priznanju Palestine, vse narobe. Mi pa …
Franco Juri, Koper
