Najvišje državno priznanje za različne dosežke na športnem področju je dobilo ime po Stanku Bloudku, ki je pet desetletij v različnih vlogah deloval v slovenskem športu in s tem zelo pomagal pri njegovem razvoju. O Stanku Bloudku je zgodovinar športa in raziskovalec njegove prisotnosti v športu profesor Drago Stepišnik zapisal: »Z izredno dejavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.« Vsakoletna podelitev Bloudkovih priznanj v začetku meseca januarja (za preteklo leto) je pomemben javni dogodek. Tudi letos pristojni že zbirajo kandidate za to priznanje. Ker gre za javno zadevo, je smiselno, da o peripetijah okrog tega priznanja sliši tudi širša javnost.
Prvič so priznanja podelili leta 1965, januarja 2024 bo že 58. podelitev. Priznanje je dvostopenjsko: Bloudkova nagrada in Bloudkova plaketa. Priznanja je začela podeljevati nekdanja Zveza za telesno kulturo Slovenije, pozneje pa je to vlogo prevzela vlada RS in s tem so Bloudkova priznanja dobila status državnega priznanja. Kandidate za Bloudkova priznanja predlagajo športne organizacije ali druge pomembnejše športne institucije, končni izbor dobitnikov priznanja pa na podlagi strokovne ocene naredi poseben odbor za priznanja, ki ima predsednika in osem članov. Ta odbor sestavljajo priznani športniki in športni delavci, imenuje pa ga vlada Republike Slovenije na predlog pristojnega ministra za šport. Verjeti je, da pri ministrovi (politični, nestrokovni) odločitvi sodeluje tudi državni sekretar za šport, ki je navadno poklicni športni strokovnjak in se spozna na šport in športno srenjo. Pri končnem izboru nagrajencev navedeni odbor upošteva predvsem tri merila: izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa, vrhunski mednarodni športni dosežek in življenjsko delo v športu.
Po 58 letih znan športni strokovnjak in visokošolski profesor prihaja s tezo, da se najvišje državno priznanje na področju športa neutemeljeno imenuje po Stanku Bloudku (revija Šport, 2023, št. 1–2). Meni namreč, da bi se takšno priznanje moralo imenovati po zaslužnem sokolskem telovadcu in sokolskem telovadnem ideologu, ki ga profesor že desetletje samovoljno, brez soglasja širše športnostrokovne javnosti, razglaša za 'očeta slovenske telesne kulture'. Da bi svojo tezo utemeljil, na več načinov poseže v Bloudkovo dobro ime. Omejil se bom le na osrednji očitek. Profesor brez navedbe virov oziroma dokazov zapiše: »Komunistična oblast je Bloudka postavila na prestol pomembnosti predvsem z namenom dodatno okrniti spomin na sokolstvo ter poudariti komunistične podpornike in sodelavce.« V akademskih krogih je navada, da pomembnejše trditve podkrepimo z argumenti oziroma dokazi. To še posebno velja za nova 'odkritja', ki jih do zdaj nismo poznali. In to pri gornjem navedku pogrešam. Zato ni nenavadno, če mi najprej pride na misel vprašanje, kako profesor ve, da je njegova trditev verodostojna. V spominu imam, in nekateri pisni viri to potrjujejo, da je v sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja Bloudkova priznanja začela podeljevati takratna Zveza za telesno kulturo Slovenije (in ne komunistična oblast, kot zapiše naš profesor); šele čez nekaj let (ko smo se že poslovili od komunizma) je to nalogo prevzelo ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in šele tedaj je Bloudkovo priznanje uradno dobilo status državnega priznanja. Očitno ni bilo vse tako, kot želi prikazati profesor.
Profesor doda še brutalnejšo tezo, namreč, da je »morda bil eden od razlogov (za poudarjanje Bloudkove pomembnosti in po njem imenovanega priznanja za športne dosežke, op. S. K.) tudi podobnost z nekim bolj znanim ključavničarjem«. Starejši bralci seveda vedo, kdo je bil izučen ključavničar na visokem političnem položaju v nekdanji SFRJ. Ni treba biti preveč bister, da razvozlaš pamflet (sramotilni spis): državno priznanje na športnem področju je dobilo ime po Stanku Bloudku zato, ker je bil Bloudek 'podoben ključavničarju', ki je desetletja vodil prejšnjo SFRJ. In tako namesto resne strokovne razprave beremo politični pamflet. Besedi komunist in komunizem sta namreč danes postali največji zmerljivki, ki zavzemata pomembno mesto tudi v profesorjevem besednem zakladu. Kdor se z njim ne strinja, dobi nalepko 'komunist' ali pa je pod vplivom 'komunističnih stricev'. Z diskvalifikacijo Stanka Bloudka so seveda prizadeti vsi dosedanji Bloudkovi nagrajenci (okoli 150 jih je že) in ne nazadnje odbor, ki končni izbor ('komunističnih') nagrajencev predlaga ministru. Zato utemeljeno pričakujemo, da omenjeni odbor javno odkrije resnico o Bloudkovih priznanjih.
Silvo Kristan, Podkoren
