Kot smo lahko prebrali v časopisih ob srečanju Bovčanov z Alenko Bratušek, ministrico za infrastrukturo, po dveh letih te vlade še proučujejo, kako in kaj bo z žičnico oziroma smučiščem na Kaninu ter posledično s turizmom v Posočju.
Ne bi več komentiral izraženih občutkov mnogih o obljubah, zavajanju, preigravanju, diskreditacijah ter nazadnje o žaljivem posmehu »o bogu in Bovčanih«. Vse manj si je mogoče predstavljati, da je del denarja, ki bi ga zagotovila vlada za pridobitev sredstev iz evropskih razvojnih skladov, še mogoče pričakovati v Sloveniji. Je pa investicijski denar naših in drugih državljanov zunaj Slovenije. Seveda za naložbe v državah stabilne gospodarske politike.
Govora je, da je sedaj čez zimo zaprtih sedem hotelov samo v Bovcu. Lahko ugibamo, da so ti in še kdo dali na občino in vlado ponudbo v obliki javno-zasebnega partnerstva pri gradnji nove kaninske žičnice. Ne znam si predstavljati, kakšna je ta ponudba, če je na srečanju z župani t. i. Goriške regije ministrica namignila, da to ne more biti javno-zasebno partnerstvo, če računajo, da bo država žičnico zgradila, oni pa jo bodo potem upravljali. Pričakujem, da ti podjetniki javno pojasnijo, ali je takšna trditev prava.
Pot do rešitve pa sam vidim v tem, da Občina Bovec pripravi mednarodni javni razpis za oddajo terenov, žičnice, restavracije, kaninske ceste ... v tridesetletni najem, da najemnik na Kaninu zgradi vse potrebno za ponoven zagon smučišča, pod njegovimi tržno zagotovljenimi pogoji. To je treba poizkusiti takoj, saj čas praznih obljub nepovratno teče v škodo vseh.
Miran Mihelič, Bovec
