Myocastor coipus, znan kot nutrija, »južnoameriški priseljenec, ki uživa v Ljubljani«, sem prebral nekje. No, bodimo pošteni in povejmo, da se k nam sam ni preselil, tudi tega namena niti možnosti ni imel. Iz njegovega habitata smo ga pred skoraj stotimi leti odtrgali Evropejci, da bi ga doma slekli do golega oziroma mu odtrgali kožuh in si iz njega krojili krzna ter modne dodatke. Bil je na smrt obsojeni ujetnik v kletki, ki so jo nekega dne pozabili zapreti in glodalni gavčo je izkoristil priliko. Od takrat je njihova rodbina preplavila dober del starega kontinenta. Na milijone jih je in ker so rastlinojedi ter neuvidevni do vrste homo sapiens, slednjemu, zlasti kmetom, povzročajo kar nekaj škode, bolj njim podobne ter šibkejše avtohtone vrste pa odganjajo in izrivajo iz njihovih domov. Uničujejo rečno obrežno rastlinje in poškodujejo temelje stavb, ki se ob reki nahajajo. Skratka, prava invazivna nadloga in v več državah so tarča obsežnih programov iztrebljanja.
Iz uvoda se razume, da do teh živalic, tako kot do vseh, ki jim lahko zrem v oči, gojim določeno simpatijo in bi rad, da bi živele čim dlje in čim manj trpeče. A razumem tiste, ki jim delajo škodo in potrebo, da se njihova invazija ustavi, omeji, zadrži. Že sam človek prepogosto pozabi na sveto pravilo »ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi«, kako naj bi nutrije spravili k temu?
Sicer, ko pomislim na čas, ki ga živimo, na globalno segrevanje, na njegove ekstremne vremenske pojave, na to, da mu človek, zavoljo lastne sebičnosti in pohlepa, ni kos, pa se še gre vojne, ki dinamiko in obseg podnebnih sprememb še pospešujejo, ter na to, da se nam era človekovega obstoja na zemlji izteka, se tudi sprašujem, ali je problem nutrij res eksistencialnega pomena, vrednega prvih strani? In če ni, čemu tale zapis?
Ne nameravam poseči v polemiko med zagovorniki ohranjanja nutrij pri življenju in večjim delom, če že ne celotne stroke, ki da je pri tem povsem enotna, da jih je treba iztrebiti in to nasilno, to pomeni predvsem z odlovom oz. odstrelom – rad bi le, da javnost, stroka in oblast vedo, da v Italiji, kjer je te živalske populacije nesorazmerno veliko več kot pri nas, zlasti v Lombardiji, Venetu in v bližji Furlaniji Julijski Krajini, so se odločili za nadzor njenega razmnoževanja in obsega preko sterilizacije in le izjemoma z odstrelom. Tovrstni predlog združenj za pravice živali je prejel soglasje ISPRA – Višjega (vsedržavnega) inštituta za varstvo okolja in raziskovanje, ter same Evropske komisije. Prvi uspešni poskusi so bili v nekaj občinah v okolici Milana in Mantove – prednjači občina Sesto San Giovanni, bližje nam pa se dela na sterilizaciji nutriji v Osapski reki v občini Milje.
Pa ni samo Ljubljana, ki se sooča s to »nadlogo«, tudi v Kopru jo imamo, le da ji zaenkrat še ne pravimo nadloga. In v Škocjanskem zatoku, kjer je teh glodalcev z oranžnimi čekani največ, ne da bi podobne avtohtone vrste za to trpele ali celo stradale – vsaj o tem ni dano vedeti – kaže, da so vse živalske vrste, ki v tem rezervatu domujejo ali se v njem spočijejo na poti na sever Evrope, našli nek modus vivendi. Če bo populacija nutrij postala tudi pri nas nadloga, upam, da se bo občinska oblast odločila tako kot kolegi iz Sesta San Giovanni. Kaj če bi si privoščili obisk k njim, pa nagovarjam k temu tudi stroko in pristojna ministrstva, da nam povedo, kako jim uspeva?
Aurelio Juri, Koper
