Kot do sedaj, je tudi nov predlog zakona o verskih skupnostih odprl stara, nikoli razrešena vprašanja o financiranju verskih skupnosti. V zadnjih petdesetih letih se je odnos javnosti do verskih skupnosti polagoma toda občutno spreminjal. Povečeval, spreminjal se je delež neverujočih, pripadnikov drugih religij tako, da nimamo v sedanji Sloveniji tako prevladujoče RKC, kot smo jo imeli v nekdanji Avstroogrski monarhiji. Ostala pa je ne samo kot velika verska, ampak tudi gospodarsko močna organizacija s še drugimi številnimi dejavnostmi. RKC se vseskozi zaveda svojega družbenega pomena tako zelo, da je z njo praktično nemogoče voditi kakršenkoli konstruktiven dialog. Vztraja na svojih izhodiščih ne glede na vse spremembe, ki ji doživlja ves svet skupaj z našo državo. Dialog je praktično nemogoč, kar dokazuje dejstvo, da vztraja pri nerešenih odnosih z državo, še posebej na finančnem področju, kjer je priključena na vire v javnem in državnem sistemu. Zato odklanja uvedbo cerkvenega davka, kot so ga že zdavnaj vpeljale številne evropske države. V slovenski ustavi je zapisano, da so verske skupnosti ločene od države. Ni pa izrecno zapisano, da so ločene od javnih in državnih financ.

Takšne spremembe zakona o verskih skupnostih, kot so jih predlagali sedaj, ne delajo drugega kot serijo viharnih nasprotovanj. Z verskimi skupnostmi je treba doseči dogovor o uvedbi »cerkvenega davka« po vzoru nekaterih evropskih držav. Telovadbe s številnimi ad hoc sprejetimi finančnimi dajatvami ne vodijo nikamor. Verske skupnosti morajo biti neodvisne od dobre volje vsakokratne politične oblasti in od javnih/državnih financ.

Franci Gerbec, Kremenica