Ko komedijanti jočejo, je nekaj narobe. Tu so vendar zato, da ljudi nasmejejo, razvedrijo, sprostijo. Jimmy Kimmel je na televiziji ABC že več kot 22 let voditelj poznovečerne zabavne pogovorne oddaje. To je format, ki so si ga v Združenih državah izmislili zato, da lahko Američani pred spanjem sklenejo naporen delavnik s humorno predstavitvijo dnevnih novic, voditeljevim monologom z roganjem politikom in drugim elitnežem, skeči ter pogovori s slavno osebnostjo. Vse to zapakirano v 60 minut lahkotnih vsebin. V torek pa se je Kimmlu orošenih oči tresel glas.
Odraščanje v mestih, ki nikoli ne spita
Jimmy Kimmel je pri 57 letih ikona ameriške televizije. Zabavna industrija se ga je na poseben način dotaknila že v mladih letih. Rodil se je v Brooklynu v New Yorku, toda ko je imel devet let, se je družina preselila v še eno mesto, ki nikoli ne spi – Las Vegas. Obkrožen s posnemovalci Elvisa Presleyja je odraščal v ameriškem epicentru zabavne industrije, ki »preprosto ima dobre vibracije, akcije pa ni nikoli konec, ker se nikoli nič ne zapre«, kot je Kimmel nekoč razlagal v reviji People.
Po končani srednji šoli se je vpisal na fakulteto, vendar je po nekaj letih študija ugotovil, da ta ni zanj. Zato se je podal v radijske in humoristične vode, ki so ga mikale od najstniških let. Začel je v Seattlu, nato se je selil po ZDA ter po lastnih besedah podrl rekord, ko so ga na radiu odpustili petkrat. Televizija se mu je sprva upirala, toda v drugi polovici 90. let je zakorakal vanjo s sodelovanjem v različnih oddajah, nazadnje v kontroverznem The Man Showu, ki pa so ga imeli radi mladi. In mladi so za oglaševalce pomembna kategorija.
Televizija ABC v nasprotju s preostalima dvema članoma tedanje velike trojice (NBC in CBS) zelo dolgo ni imela utečene zabavne pogovorne večerne oddaje in je bila tozadevno nekonkurenčna. Format teh oddaj je leta 1954 na televiziji NBC zasnoval Steve Allen, od leta 1962 do 1992 jo je vodil neprekosljivi Johnny Carson, nato dolga leta Jay Leno. CBS je na vlak teh oddaj skočil leta 1993 z Davidom Lettermanom. ABC pa je nekako taval, vse do leta 2003. Tedaj so k sodelovanju povabili Kimmla in zadeli v polno. Danes je za Carsonom voditelj z najdaljšim stažem in eden najprepoznavnejših televizijskih obrazov. Štirikrat je vodil podelitev oskarjev in trikrat emmyjev. Leta 2018 ga je revija Time uvrstila med sto najvplivnejših oseb na svetu.
Kje je druga zlata doba komedije
Vsa ta leta vodenja niso minila brez kontroverznih epizod. Najhuje je bilo leta 2013 ob pogovoru z otroki o pomembnih političnih temah. Na vprašanje, kako rešiti velik ameriški javni dolg Kitajski, je neki otrok odvrnil: »Streljajmo vse do tja čez s topovi in pobijmo vse na Kitajskem.« Kimmel je to označil za »zanimivo idejo« in debato peljal naprej. Protesti Američanov kitajskega rodu so potem potekali v 27 mestih, vrstile so se zahteve po ukinitvi oddaje, na Belo hišo je romala peticija z več kot 100.000 podpisi, zato se je bila obvezana odzvati. »Zvezna vlada ne more prisiliti ABC, da oddajo ukine. Prvi amandma ustave ščiti svobodo govora, tudi če se komu zdi žaljiv in neokusen,« so zapisali v Obamovi Beli hiši. Kimmel se je potem dvakrat javno opravičil. Kasneje je o spornih epizodah za revijo People dejal: »Včasih gre kdo predaleč – in to je ena od nevarnosti za komike. Toda če nikoli ne greš predaleč, najbrž nisi preveč zanimiv komik. Komiki potrebujemo prostor za eksperimentiranje, preizkušanje, premetavanje idej. Če tega ne dovolimo, bo komedija slabša.«
Seveda tovrstne oddaje niso všeč vsem. V prvi vrsti ne politikom, ker so redna tarča šal in tudi klicanja na odgovornost s posmehovanjem njihovi nedoslednosti in aferam. Jay Leno je nekoč dejal, da je čas Billa Clintona predstavljal zlato dobo komedije zaradi razmerja s pripravnico Monico Lewinsky in ponesrečenega izmotavanja. Leno je o Clintonu povedal rekordnih 4600 šal. Včasih so predsedniki in njihovi pribočniki poskušali vplivati na voditelje večernih pogovornih oddaj, večinoma zakulisno in subtilno. Ampak praviloma so razumeli Trumanov rek, naj tisti, ki ne prenese vročine, pač ne hodi v kuhinjo.
Z vrnitvijo Donalda Trumpa na oblast bi morala po logiki stvari nastopiti nova zlata doba ameriške komedije. Količina materiala, ki ga ponuja s svojim govoričenjem, spodrsljaji, nedoslednostjo in nastopaštvom, je sveti gral komikov. Za voditelje teh večernih oddaj bi moral biti sploh dobrodošel, ker gledanost televizije pada. Toda v politično izredno razgretem in razklanem ozračju šala hitro dobi oznako političnega napada ali agitacije za drugo stran – tudi zato, ker voditelji vključno s Kimmlom ne skrivajo simpatij z liberalnimi idejami.
Ni pomembna ta oddaja, pomembno je, da take oddaje lahko imamo
Oddajam stare »velike trojice« trenutno kraljujejo Kimmel, Stephen Colbert na CBS, ki ima največjo gledanost, ter Jimmy Fallon na NBC. A ne bo več dolgo tako. CBS se s Colbertom razhaja s koncem sezone, po njegovi interpretaciji zaradi poslovnih interesov lastnika, ki potrebuje dovoljenje vladnih regulatorjev za medijsko združitev. Z drugimi besedami – da ugajajo vladi. Trump je pač maščevalen in ima tanko kožo (njegov svetovalec Roger Stone trdi, da se je za prvo predsedniško kandidaturo odločil potem, ko je Obama zbijal šale na njegov račun na vsakoletni večerji dopisnikov iz Bele hiše). Toda ne ukinjajo le Colberta, ampak po 33 letih kar oddajo, ki jo je vodil. Trump tudi odkrito grozi ABC, ker ni ukinil Kimmla, in napoveduje, da bodo glede tega »nekaj storili«, vodja FCC Brendan Carr grozi, da bodo to dosegli zlepa ali zgrda. Nekdaj bi bil tak poskus poseganja vlade v medije popolnoma nepredstavljiv, zdaj ni več osamljen. Tu so milijardne tožbe proti medijem, napoved kazenskega pregona sovražnega govora (ki je razen v redkih primerih v ZDA zaščiten s svobodo govora), siljenje novinarjev v podpisovanje privolitve, da bodo javnosti prenašali samo odobrene informacije, in tako naprej. Oblikuje se skrb vzbujajoč vzorec.
V torek se je Kimmel po začasni zamrznitvi oddaje zaradi komentarjev o Charlieju Kirku vrnil in s tresočim glasom dejal, da se ni hotel šaliti iz tragedije ali kogar koli obtoževati. Solznih oči je hvalil Kirkovo soprogo, ker je javno odpustila storilcu. Izrecno se ni opravičil. Ostro pa je kritiziral vlado, da hoče odpraviti svobodo govora. »Ni pomembna ta oddaja, pomembno je, da takšne oddaje lahko imamo,« je rekel. In se za podporo posebej zahvalil tistim, ki se z njim sicer nikakor ne strinjajo, kot sta republikanski veljak Mitch McConnell in senator Ted Cruz. Tudi »na drugi strani« so očitno še simpatizerji misli, napačno pripisane Voltairu: »Ne strinjam se s tem, kar govoriš, toda do smrti bom branil tvojo pravico, da to poveš.«
