Novi napovedani zakon o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (sončne ali vetrne) najavlja, da bo ministrstvo, pristojno za prostor, na območjih prednostnega umeščanja OVE z javno objavo sicer obvestilo javnost o začetku priprave prostorskega izvedbenega akta, s katerim se bo načrtovala umestitev naprav, vendar bodo potencialne lokacije že kar »deklarirane« tako, kot jih bo v naprej opredelil zakon. S tem bo dana prednostna vloga raznim proizvajalcem naprav in trgovcem z električno energijo, javnost in okolje bosta pa v vlogi »statista« – kot se vse sicer primerljivo odvija v postopku za dodatni tir ob železniški progi v gradnji na lokaciji 2. tira Divača–Koper (2TDK). Podobno (ne)demokratično vodenih investicij v breme okolja je še več.
Razvoj projekta drugi tir Divača Koper, ob katerem se načrtuje »dodatni tir« za vzpostavitev dvotirne proge na tej relaciji, poteka nenavadno. Zgrajenih je že 61 odstotkov dodatnega tira, ko še ni sprejet dokument, ki ga bo v prostor umeščal in okoljevarstveno ovrednotil. V okviru najavljenega dokumenta »sprememba za državni prostorski načrt« za dodatni tir se izvaja presoja variant. Vlada naj bi pred dnevi potrdila tretjo »različico«, z argumentom, da bo s tem varovan istrski vir pitne vode za Primorsko itd. Vendar tudi že zgrajeni podzemni objekti 2TDK (tuneli), rezervirani za dodatni tir, segajo v območje podtalnice, ki bi naj bila možni potencialni vir pitne vode, kar v postopkih načrtovanja osnovnega objekta še ni bilo raziskano.
Okoljsko poročilo vrednoti »pro forma« variante, ki to niso – so scenariji treh pristopov vodenja prometa proti Luki Koper in iz nje, ne pa variante trase bodočega vzporednega dodatnega tira, saj je ta praktično že zgrajen. Zato so tudi razumljivi pomisleki prebivalcev ob trasah in koprske občine o smiselnosti izvajanja dolgega in zamudnega postopka sprejemanja novega državnega prostorskega načrta za že zgrajeno. Odpira se primerjava s primerom Magne na Štajerskem, ko je država »pohitrila« postopke in sprejela zakon o umestitvi te investicije v prostor, nato so sledile bolj ali manj formalnosti (občina je lahko dodala še nekaj »omilitvenih ukrepov«). Za »zakon o Magni« se je izkazalo, da so bila vodovarstvena soglasja goljufiva, neskladna s področno veljavno zakonodajo.
Seveda država izvaja zamudni postopek sprememb in dopolnitev državnega prostorskega načrta zaradi EU predpisov, saj bi rada pridobila kohezijska sredstva EU. Pri nas je vse podvrženo manipulacijam s strani vladajočih struktur, ko se državne investicije vodijo ob soglasjih pristojnih služb po resornih ministrstvih, kjer vlada zakon »hierarhije«, zato so soglasja velikokrat samo formalnost in neverodostojna. To se je že večkrat pokazalo, ko so šele na sodiščih prišle na dan dokazane nepravilnosti obravnavanih prostorskih posegov. Znana je zadeva hidroelektrarne Mokrice.
Tako je v veliko primerih: načrtovana cesta »tretja razvojna os« (3RO) ne vključuje vodenja vzporednega prometa po železnici, zato je predimenzionirana in okoljevarstveno že v izhodišču problematična (še naprej bo generirala avtomobilski motorni promet, ki bo zatrpal mestne površine ciljnih mest), »nadgradnja« železniškega vozlišča v Ljubljani se bo po napovedih gradila brez vsakršnih javnosti predstavljenih presoj vplivov na okolje, čeprav bistveno povečuje kapacitete obstoječe železniške infrastrukture in tak poseg v okolje zahteva obravnavo vplivov z demokratičnim postopkom v javnosti. Potniški center Ljubljana je okoljevarstveno obravnavan neprimerno in pomanjkljivo (napoveduje se veliko število novih parkirnih mest, torej povečan osebni motorni promet, kar v postopkih celovite presoje vplivov na okolje ni »zaznano«, za posamezne novogradnje pa se zahtevanih poročil o vplivih na okolje s strani Arsa oziroma pristojnega ministrstva ne zahteva), primarni kanal C0 v Ljubljani preko vodovarstveno izredno občutljivega območja se gradi brez za tak objekt predvidenih okoljevarstvenih presoj, čeprav s soglasji vseh pristojnih služb. O 2TDK in 3RO je podalo svoje pripombe tudi računsko sodišče, kar pa se je »pometlo pod preprogo«.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
