Prof. dr. Petra Jambreka spoštujem kot izjemnega ustavnega pravnika, bivšega ustavnega sodnika, ki je skupaj z drugimi takratnimi ustavnimi sodniki v obdobju 1991–1999 postavljal temelje delovanja ustavnega sodišča (US). Leta 1994 je bil tudi predsednik US. Bil je tudi soavtor ustave RS. Mogoče mu malo zamerim (če mu kot pravni laik sploh lahko), da ga kot visokega partijca Pravne fakultete sedanja desna usmeritev občasno zanese v razlage pravnih situacij v korist desnice.
Njegova nedavna razlaga, da gre pri ravnanju ministrstva za notranje zadeve (MNZ) ob zahtevi Nataše Pirc Musar, ki je najavila predsedniško kandidaturo s podporo volivcev, da ministrstvo omogoči objavo naslova, na katerega naj volivci oddajo podpise podpore, za hudo kršitev ustave, se mi zdi pretirana. Zakaj?
Sama objava naslova kandidatke še ne pomeni posega v volitve. Obrazložitev MNZ, da bo enako ravnalo pri zahtevi vsakega potencialnega kandidata, ne daje podlage za zaključek, da bi šlo pri tem za diskriminatorno ravnanje, ki bi bistveno vplivalo na volitve in je podlaga za ustavno obtožbo ministrice za notranje zadeve. Ne strinjam se, da za njeno ravnanje ni ustavne podlage. Predvsem pa ne gre za zbiranje podpisov s strani MNZ in drugih, kot se namenoma prikazuje.
Na podlagi 3. čl. ustave, 2. odst, ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. 10. člen zakona o volitvah predsednika republike (ZVPR) določa, da kandidate za predsednika republike lahko predlagajo poslanci državnega zbora, politične stranke in volivci. Volivci so torej predlagatelji in ne zgolj podporniki. Na podlagi 13 čl. ZVPR volivci določajo kandidate s podpisovanjem. Posamezno kandidaturo lahko določi skupina najmanj pet tisoč volivcev. V praksi se to izvaja tako, da kandidat zbira podpise podpore, torej je potencialni kandidat tisti, ki zbira podpise podpore. Postavlja se vprašanje,
ali to popolnoma zadovolji zakonski in ustavni pravici volivca, da je predlagatelj. Osebno menim, da ne in da je obstoječa pravna praksa volitev preozka.
Državni organi so torej dolžni objaviti naslove, kamor lahko volivci pošljejo svoje predloge za kandidata za predsednika republike (na zahtevo potencialnega kandidata), ne toliko zaradi pravice samega potencialnega kandidata, marveč tudi
in predvsem zaradi pravice volivca kot predlagatelja.
Verjetno bi se dalo razpravljati tudi o ustavnosti zakona o volitvah predsednika RS, saj so stranke in poslanci v prednosti pred volivci. Stranke lahko predlagajo kandidata s podpisi treh poslancev ali 3000 volivcev. Sami volivci pa morajo zbrati 5000 podpisov. Za predlog poslancev pa zadostuje 10 podpisov. Kako je tako nesorazmerje lahko v skladu s 3. čl. ustave, da je torej ljudstvo, ki lahko oblast izvaja posredno z volitvami in neposredno, v najslabšem položaju glede predlaganja predsedniškega kandidata? Predlagatelji volivci nimajo strankarske mreže na terenu in veliko težje zberejo 5000 podpisov kot pa stranke 3000 s svojo organizacijo.
Na podlagi zakona in ustave bi se lahko 5000 volivcev organiziralo in predložilo svojega kandidata za volitve predsednika republike. To sicer ni praksa. Dosedanja praksa je bila, da potencialni kandidat najavi kandidaturo in objavi zbiranje podpisov podpore (po mojem bi bilo pravilneje zbiranje podpisov predlogov kandidature – volivci so predlagatelji in ne podporniki). Potem te podpise dostavi volilni komisiji (VK). Kako kandidati dostavljajo podpise VK, ne vem. Zbiranje podpisov potencialnega kandidata ne bi bilo možno, če bi gledali zgolj zakonsko podlago, ker je to naloga volivcev predlagateljev, vendar pa 43. čl. ustave v 2. ods. določa, da vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen. Zato menim, da lahko potencialni kandidat za predsednika države na podlagi te ustavne določbe predstavi svojo najavo kandidature in zbira podpise predlagateljev, volivcev. Po končanem zbiranju predlogov pa bi morali volivci, ki ga podpirajo po določilih 16. čl. ZVPR, predložiti VK predlaganega kandidata. Pri tem morajo navesti poleg ostalih zahtev enega od predlagateljev z dodatkom »in ostali«.
Ne trdim, da imam prav. Gre zgolj za moje razmišljanje o problemu, ki ga je inicirala novinarska konferenca napovednice kandidature za predsednico RS Nine Krajnik in prof. dr. Petra Jambreka.
Vinko Tuljak, Artiče
