Tudi moj oče je bil predsednik Gospodarske zbornice Slovenije. Ne v tem času, ampak v času, ko se je ob pomoči državnih javnih uslužbencev ustvarjalo materialno blagostanje te države, tudi velika industrija, denimo industrija jekla, ki so jo naši dragi osamosvojitelji za drobiž prodali bratom v denarju. Kot otrok se spomnim nenavadnega utrinka iz tega časa: pred hišo se pojavi kombi, šofer vpraša, ali tu stanuje moj oče in potem iznese iz avta kar nekaj kartonskih škatel z vini. Odide, brez podpisa kakega dokumenta. In drugi dan spet pride in vse odnese, škatel se nismo dotikali. Nič mi ni bilo jasno. Veliko kasneje mi je oče pojasnil, da so mu organizatorji vinskega sejma želeli dati kako steklenico vina v zahvalo za pomoč. S tem se je strinjal, pričakoval je eno ali dve steklenici vina in podpis dokumenta o tem, ne pa kar tako prinešene nenormalne količine blaga.
Oče je bil tudi serijski minister: za gradbeništvo in kar tri mandate za finance. Iz tistega časa se spomnim utrinka iz gostilne na Trojanah: gremo na družinsko kosilo in ko skoraj pojemo, pride k mizi gospa, ki je poznala očeta, mu je izrekla neke komplimente in verjetno tudi, da gre kosilo na njen račun. Kaj hujšega: oče se je razburil in zahteval, da ga plača sam, burna pogajanja so se končala tako, da smo kosilo plačali sami, ona pa nas je častila s krofi. Tam nismo več jedli, ampak smo se ustavili na parkirišču in mama je kot neznana oseba šla v gostilno in kupila krofe. Seveda takrat tega nisem razumel, kasneje sem izvedel: oče je kot finančni minister odobril kredit za gostilno gospe, ki je tam imela lokacijo, ne pa tudi denarja za gradnjo. Odobril je denar brez javnega razpisa, na račun svojega imena. Seveda je gospa kredit dobro porabila in v par letih je inflacija kredit izničila. Ta gospa bi lahko komerkoli plačala kosilo, edino eni osebi ga ni smela in ravno tej ga je hotela.
Ta dva primera kažeta na materialno dimenzijo primernega in neprimernega v prejšnji državi, in ko gledam, kaj se po-osamosvojitveno tukaj dogaja v težko razumljivih in neproblematiziranih zneskih, me to bolj žalosti, kot jezi. Zlata jajca odhajajo v tujino, mi pa ostajamo tukaj in le opazujemo, kako nas že četrto desetletje osamosvojiteljsko strižejo, ob tem pa moramo vsako leto biti veseli in se veseliti državnih praznikov.
GZS obveščam, da moje podjetje ne bo več plačevalo njihovih računov, saj nas ne more več zastopati, ker ne delimo osnovnih civilizacijskih in poslovnih moralnih norm. Kot občan pa ne dovolim, da se iz mene delajo norca ljudje, ki niso ničesar ustvarili, ampak so se le prilepili na javno bogastvo, ki smo ga nekoč ustvarili in plačali občani te države.
Bojko Jerman, Dolsko
