Wikipedia sicer navaja zgolj 22 primerov, da se je znanstveniku zgodila nasilna smrt, pri čemer pa motivi storilcev povečini niti niso bili povezljivi s tem, kar so ljudje raziskovali. Z izjemo nekaterih iranskih strokovnjakov za nuklearno energijo ali pač v primeru Geralda Bulla, znanstvenika, ki je sodeloval pri razvoju super topa Sadama Huseina in je bil leta 1990 ustreljen v mirni soseski v Bruslju. Slej ko prej je šlo za delo tajne službe, največkrat se omenja izraelska. A wikipedia očitno ni na tekočem. Od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje se na primer v Angliji še vedno sprašujejo o povezanosti smrti treh angleških znanstvenikov, ki so tako ali drugače sodelovali pri projektu Vojne zvezd, medtem ko je bilo minevajoče leto za znanstvenike izrazito pogubno. Pred dobrim mesecem dni so v bližini Damaska s streli iz strojnice ubili štiri sirijske atomske fizike. Kot vse kaže, naročeno. Avtobus, v katerem so se vozili, je vozil po predelu, kjer ni bilo oboroženih spopadov. V letalu Malaysie, ki je v Ukrajini iz še vedno nepojasnjenih razlogov treščilo letos poleti, pa naj bi po nekaterih ocenah umrl cvet raziskovalcev aidsa, z vrhunskim nizozemskim ekspertom Joepom Langejem na čelu. Ljudje so bili namreč namenjeni v Melbourne na 20. mednarodno konferenco o aidsu.
Po ne povsem ažuriranih podatkih (ljudje iz malezijskega leta niso vključeni) spletne strani stevequayle.com je v zadnjih desetih letih po svetu nasilno umrlo več kot 70 znanstvenikov. Največ ljudi v njihovem razvidu je biologov, mikrobiologov, strokovnjakov za aids oziroma strokovnjakov za biološka orožja. Ne glede na utemeljen sum, da je omenjena spletna stran dojemljiva za teorije zarote, usode ljudi, ki so sicer živeli arhetipsko urejena življenja, dajejo misliti, da je biti znanstvenik bolj nevarno življenje, kot si prostodušnež lahko misli. In ob atentatu na Viču so se kolegi, ki precizno pomnijo začetek devetdesetih, spomnili, da je v do dandanes čudnih okoliščinah leta 1992 umrl tudi tedanji direktor taiste ustanove.
