Pa je to samo vrh ledene gore slabih novic. Najslabšo sem zadnjič, še preden se je začela letošnja sezona, prebral na spletu. V zadnji sezoni svetovnega pokala so naši fantje skupaj nabrali 138 točk. Od tega jih je Mitja Valenčič, naš najboljši smučar lanske olimpijske sezone, nabral 54. Malo manj kot pol.
Mitja letos ne smuča več. Žan Kranjec je letos za fantastično 24. mesto v Söldnu osvojil že sedem točk. Do lanskega uspeha (brez Valenčiča) torej našim fantom manjka zgolj še 77 točk. Na preostalih 31 tekmah. Kar pomeni, da morajo, da bi izboljšali lanski rezultat, nabrati po dve točki in pol na tekmo. Kar bi se zgodilo že, če bi se na vsaki tekmi eden uvrstil v drugi tek in osvajal izmenično 28. in 29. mesta. In ko se bodo fantje tresli za 28. in 29. mesto, da bi izpolnili lansko normo, bo moral ubogi Urban Lavrenčič na televiziji vedno znova in znova navdušeno tuliti ob fantastičnih predstavah in epskih bojih na daljavo Hirscherja, Dopferja in Kristoffersna. Na slovenski nacionalni televiziji je smučanje namreč še vedno slovenski nacionalni šport številka ena. Tudi če je v glavnem avstrijski in nemški in še malo ameriški za povrh.
Slabih novic kar ne zmanjka. Medtem ko v Italiji in Avstriji gradijo nove žičnice in smučarske proge in v to zmečejo vsako leto na stotine milijonov, smo pri nas v zadnjih petih letih postavili eno novo žičnico. Smučarska podjetja propadajo, smučišča se zapirajo ali prodajajo. Prodajajo (spet) tudi naš nacionalni ponos Elan in tokrat javnost celo negoduje, zakaj ga ne prodamo čim prej, pa še Evropa nam grozi z nekimi sankcijami in bi Elan, naš nacionalni ponos, rada spravila celo v stečaj.
In tako nam vsem ostane le še Ona. Ena sama in edina, ki se vsak dan bori z občutki, razmišljanji, čustvi, snegom, progo, hrano, zdravjem, počutjem, odnosi v ekipi, novinarji, navijači, trenji, nesoglasji. Emocijam in občutkom ni videti konca in tako, v pomanjkanju drugih dobrih smučarskih novic, smo prisiljeni na skoraj vsakodnevno dozo novic o tem, kaj je Tina zjutraj pojedla za zajtrk in ali je jajce na oko preveč ameriško in zato na progi ne bo našla pravih občutkov. Tik pred tekmo v Leviju, ko je Tina Nacionale, največja in, povejmo pač na glas – Edina, zmagala, je vse te številne občutke, o katerih dnevno poročajo naši poročevalci, za nacionalni radio strnila v eno samo neprecenljivo in legendarno napoved: »Želim si, da se bom borila.« Ne, ni rekla, da se bo borila. Želela si je, da se bo borila. Kot da boriti se ni odvisno od človeka, ki se bori. Ne, pri Njej obstaja želja po boriti se. Ali se uresniči, je pa odvisno od občutkov, razmišljanj, čustev, snega, proge, hrane, zdravja, počutja, odnosov v ekipi, novinarjev, navijačev, trenj, nesoglasij in kdo ve še od česa. Tini se je želja uresničila. Res se je borila. In je zmagala. Obljubim, zdaj bom vsak dan z veseljem prebiral o vseh njenih občutkih, čustvih, počutjih in kar je še tega. Vse samo zato, da bi se ji želja še kdaj uresničila.