Zarote
Nedavno je Vuk Čosić, teoretik in praktik spleta, na neki javni razpravi o teh zadevah dejal dobro stvar. Da vsi mi za to, da lahko na spletu objavljamo fotografije z dopustovanja, trgujemo s svojo svobodo. S podatki o sebi. Iz katerih ekipe, ki imajo v naše afinitete vpogled, lahko ustvarjajo naše profile, ki jih potem ponujajo naprej pri trgovanju za oglasne prostore s podjetji, ki smo jim zanimivi kot potrošniki. A ta razmeroma enostavna predpostavka se ne zdi zlahka sprejemljiva vsakomur. »Manipulacija!« vpije domnevno ozaveščeni državljan, podoben psu, ki laja v luno. Ali še bolje, nekomu, ki prosi za milost. Kajti računalniška tehnologija je v nasprotju z vsemi prejšnjimi tehnologijami sleherniku najmanj razumljiva. Ne gre več za zobato kolo, vzvode, motoroznanstvo, prenose in druga dandanes bolj ali manj znana delovanja, pa čeprav so se tudi teh domislili nadpovprečno pametni ljudje in so se običajni raji v času nastanka zdela čarovnije. Za čipe gre, nad katere se pa ne da z mišicami. In tu je razlika. Če se je ludist s palico spravil nad stroj, ga je uničil, medtem ko vreči računalnik z vrha stavbe ne pomeni več, da je tudi uničena baza podatkov o tebi. Nadmoč teh, ki delovanje tehnologije razumejo, je torej postala večja kot kadar koli prej, udejanjenje pojma »aktivnega državljana« pa se zdi mogoče kvečjemu dobesedno. Da se zadev ne udeležuješ, da delikatne opravke in komunikacije še vedno izvajaš »peš« oziroma da pač paziš, kaj na spletu oziroma prek komunikacijskih tehnologij počneš. Predvsem govoriš. Toda zanimivo, to, kar je torej jasno vsakemu kriminalcu, ni jasno diplomatom. Tako bi človek vsaj lahko začudeno pomislil ob vseh primerih telefonskih prisluhov in prestreženih diplomatskih depeš, s katerimi nas seznanjajo zadnja leta. Vključno z obema diplomatskima telefonskima prisluškovalnima afericama v zvezi z dogajanjem v Ukrajini. Ti fantje in dekleta blebetajo po telefonu kot najstniki, ko se dogovarjajo, kam bodo šli v petek ven. Bi vi, nezavedajoč se torej, da je vaš pogovor lahko posnet in uporabljen, to počeli, če bi bili na njihovem mestu? Jaz ne, pa mislim, da se ne šopirim. A zakaj to oni vseeno počnejo? Prva možnost je seveda ta, da so v resnici tako lahkomiselni in naivni, obstaja pa tudi druga. Da to počnejo namerno. Da odigravajo »pilu naopako«, kot se po nogometno reče postopku, ko daješ nasprotniku zavajajočo informacijo. Ko ga hvališ, da bi ga dejansko oslabil. Da so ti tako imenovani prisluhi in velika odkritja dejansko del kontroliranega izvajanja določene obveščevalne agende. Manipulacija z občutki, da nam je vseeno omogočen vpogled v ozadja. Ustvarjanja velike šarade. In naj rečem, da me pri vsem skupaj nekaj izjemno veseli. Da se danes, v časih teh tehnologij, teorij zarote ne da več omalovaževati s takšno vehementnostjo, kot se jih je dalo nekoč, ko je osebek, ki mu razmišljanje o tem, da je posredi morda zarotništvo, in mu takšno mozganje ni bilo koristno (recimo zato, da se je zarota dejansko izpeljala, pa ni bila prepoznana), sumničavega lahko odpravil že zgolj s pripombo, da je paranoik.