»Meni je v šoli rekla učiteljica, da sem levičar. Ker sem tako prijel svinčnik. Ampak ga lahko držim tudi z desno. Pa mi učiteljica potem pravi, da sem tudi desničar. Pa nočem biti ne levičar ne desničar. Če znam z obema rokama prijeti, potem sem pač oboje – ali pa nekje vmes. To bi bil najraje…« je rekel Miroslav o šolskih vtisih. Odziv je prišel z okenske police, kjer je slonel Janez. Že precej časa je v hausarestu, ne sme ven ali pa le občasno. A je mama brez milosti: zaprla ga je, ne sme med njih, a vse posluša in vse ve: »Ti že nisi nič vmes, takim desničarji pravimo lepo preprosto – levaki, levičarji, kar hočeš! Sem doma slišal, da ste pri vas vsi levičarji od nekdaj, kako boš zdaj ti nekaj vmes. Samo delaš se, Miro, da bi ti vsi verjeli, da ti je vseeno, ali primeš z levo ali z desno. Edini pravi desničar sem jaz,« je dejal ostro in Miroslavu še požugal (z desnico, jasno). »Janez, jaz nisem za to, da ne moreš ven med nas, ampak zame je bila desna vedno prava roka. Me je mamica učila, da se z desno pokrižaš in zato že vem, da sem desničarka. Ta prava, da veš! Ti pa vedno trdiš, da si za to ali ono edini, meni je tega dovolj – desničarjev nas je dosti!« je dodala vidno užaljena Ljudmila, za mamico vedno Milči.
In se je na to takoj navezal Lukec, najmlajši! Komaj dobro zna govoriti, a jim že zna zabeliti take, da se vsi – skoraj – križajo (z desno ali levo): »Kje je srce? Na levi. No? Zato sem jaz vedno za levo, ker mi je mami rekla, da je srce najpomembnejše, šele potem denar in slava in vse ostalo. In je še rekla, da bi ji strl srce, če bi kaj počel brez srca. Ker so tisti, ki so nas do sem pripeljali, brez srca!« »Če z levo dovolj primeš, lahko še z desno kaj vzameš. Meni je to pomembno. Če imam obe roki, potem mi lahko kdo kaj da v levo ali desno. Zato sem za desničarje ali levičarje, to je vseeno. Moj dedi pravi, da ne levi ne desni ne bodo poskrbeli, da bi imel dobro pokojnino. Pa ne ve, da jaz vsak mesec v šparovček nekaj dam zanj, ker imam dedija rad,« je bil sočen Karelček, ki se rad tudi malo poheca, in je rekel, da pa je slišal očka govoriti, da je važno, kaj imaš med nogami, in tam je sredina! »Kaj se boš križala, Milči! Meni so vsi rekli Rdečko, ker pač zardim, če na krivico naletim. Sem se že stepel z enim zaradi tega vzdevka, mahnil sem ga pa z levico, s to sem močnejši. Leva je torej prava roka…« je svojo misel dodal Dejan, ki je res vedno ves rdeč, če ga kdo spravi v zadrego ali se razburi.
»Nič ni narobe z rdečo! Meni vse paše! Najbolj pa rdeča! Imam bluzico rdeče barve in če gremo kam z družino, sem najraje v njej. Zadnjič smo prepevali o rdeči zastavi, tisto pesem znamo vsi v družini, in sem bila tako vesela, da sem tisto bluzico oblekla! Če pa je treba, mi paše črna in tudi rumena, tudi peti znam vse ta prave pesmice. Vam zapojem tisto 'Ol ju nid is lav' od Bitlsov?« je izbruhnila Alenka in pri tem prav po žensko zvito dejansko skrila, ali prime svinčnik z levo ali desno. Čakal sem na preštevanje, kdo je torej levičar in kdo desničar, ko…
»Smeti je treba dol nesti. Jih je toliko, da z obema rokama primi, da ne bom pometala za tabo!« se je oglasila boljša polovica. Res je: za pravo delo sta potrebni obe roki.