Dve desetletji kasneje je Slovenija postala civilizirana država še enkrat. Prej smo živeli v praskupnosti, zaostali, nevedni in tokrat dobesedno tavajoči v temi. Končno smo se (spet dobesedno) vpisali na zemljevid normalno razvitih dežel, po katerih je mogoče z miško med prsti potovati tudi iz Kuala Lumpurja, če želite. Da, Slovenija je postala del Googlovega uličnega pogleda.
In kaj smo najprej naredili s tem hudo pomembnim pripomočkom? Ne, nismo si šli pogledat, kako je skoraj v živo videti predmestje Wellingtona, niti nas ni zanimalo, kakšna gneča v prometu je v središču Tokia ali pa koliko turistov si je, ko je stric Google peljal mimo, ogledovalo Niagarske slapove. Hoteli smo vedeti, ali smo tudi mi v celoti v koraku s časom. Če imajo Nemci lahko možaka, ki nag leze v prtljažnik avtomobila, če imajo Američani lahko par, ki se predaja spolnim užitkom na vogalu 13. in prve, če imajo Angleži lahko soseda, ki si vrta po nosu, in Francozi nizkotneža, ki lula pod spomenikom krajevnega pomembneža, moramo mi, ki smo zdaj končno le del civiliziranega sveta, imeti vsaj ducat nagih riti, nekaj parov pokončnih jošk, deset lulajočih postavnežev, tri kakajoče pse in, če bo sreča res mila in če želimo, da o nas spet poroča CNN (vi džast nid tajm – TV), potrebujemo še najmanj en par, ki tisto počne pred živo mejo in ne za njo. Uf, če bi šlo pa za dva fanta ali dve dekleti, potem bi bili pa na konju.
In se je začelo iskanje in pregledovanje. Našli smo Celjana, ki se je sprehajal po mestu in so se mu videle gate. In drugega mladeniča, ki je dal hlače dol in pokazal lepe modre spodnjice. Mama je bila ponosna nanj, saj je imel sveže oprane. Izsledili smo en zelo velik trebuh, pa malce debelušnega fanta na sprehodu nekje na Koroškem, pa človeka, ki je pomahal, narobe parkiran avto in, kar je najhuje, narobe parkiran policijski avto, da o policistu, ki se (brez kape) sumljivo pogovarja z dvema dekletoma pred ameriško ambasado, sploh ne pišem. In, ja, tudi psa, ki serje, smo našli. Vrhunce smo že skoraj doživeli ob pogledu človeka pred lokalom z banano v roki tam, kjer bi bil lahko njegov one. In se prepustili domišljiji ob pogledu na nič hudega slutečo gospodinjo, ki je (najbolj verjetno) okopavala korenje, ko se ji je pred glavo nastavil mož in je vse skupaj malce, ampak res samo malce, spominjalo na – no, saj veste.
Ko smo že mislili, da je to vse in da smo v primerjavi z razvitimi državami spet korak zadaj in nimamo šans, da ujamemo kakšen hitri vlak, smo jo le dobili. V Kašeljski ulici v predmestju Ljubljane. Eno in edino čisto pravo golo in v luft štrlečo slovensko rit med vrstniki zdaj najbolj priljubljenega mladeniča, na katerega je oče (mimogrede, hišna številka domovanja najbolj znane slovenske riti, ki je nekoliko zakrita, se čisto dobro vidi) zagotovo ponosen in na njegovo vseslovensko prepoznavnost ter so mu kolegi na šihtu dali vsaj za rundo, če ne dve.
Zdaj si v teh mrzlih in ledenih dneh že cel teden žvižgam tisto znano: »Nima veze, al' so buckaste al' vitke, važno je, da migajo vse slovenske ritke!« In sem ponosen na to, da sem zavoljo tega del civiliziranega sveta. Za Slovenijo – z ritjo naprej!