Gledanje na Rome pri nas omejujeta dva zorna kota. Na eni strani se življenje Romov romantizira skozi njihovo kulturo, medtem ko temu nasproten pogled terja, da za Rome veljajo enaka pravila igre kot za ostale državljane. Enakost pred zakonom torej. Pomanjkljivost prvega pogleda je praviloma, da kulturniški navdušenec ne opazi, da Romi očarljivih ritmov, harmonij, barv in domiselnosti nasploh ne bi zmogli, če ne bi izhajali iz nepojmljivih razmer, v katerih ni nič nenavadnega, če je šestleten otrok ves dan zadet od vdihavanja neostika. Če še vedno ne bi bilo v veljavi, da se mora romska punca poročiti nedolžna, zaradi česar se poroči kot najstnica in pusti šolo, pa čeprav je imela do tedaj same petice. Kaj bi lahko bila pomanjkljivost drugega zornega kota, torej tega, ki terja enakost pred zakonom za vse? Da uvidiš, da enakosti pred zakonom ni, res ne potrebuješ Romov. Pa ne zato, ker živimo v Sloveniji, kot bi znal reči prenekateri domačijski junkerček. Za bolj enostavno zadevo gre. Za to, da bi ljudje radi svoje, torej človeške zakone oklicali za podobno absolutne kot naravne. Kot zakon gravitacije, ki življu na primer še vedno preprečuje, da bi letel sam od sebe. A prav to večno človeško prizadevanje, za katero nikdar ne zmanjka navdušenih apostolov, karieristov, družbenih inženirjev in podobnih žrtev ter zmagovalcev taistega hotenja, je osnovna zabloda. Primerljiva lovljenju lastne sence. Navkljub vsem napisanim knjigam, krvi, žrtvovanjem za resnico, bolečinam, krivicam in pravicam se nam ljudem takšnih zakonov še ni uspelo domisliti. Zato tako imenovana demokratičnost in pravnost ostajata skrajno raztezljiva pojma. Odvisna od konkretnih socialno-kulturoloških predvidevanj, zaradi česar je pojmovanje demokratičnosti različno od okolja do okolja.
Če je zahodnjaškemu moškemu vseeno, če je ženska pred njim imela 30 intimnih partnerjev, Romu pač ni. Prav tako ne Rominji. Zaradi njenega Roma seveda. In če je civilistom, ki se ženijo na ljubljanskem gradu, vseeno, če poroko fotografirata tudi naključna poljska turista, poglavarju romske družine, ki ima poroko na ulici v Šutki, 50.000 glavemu romskemu naselju pri Skopju, kjer se trenutno nahajam, za to ni vseeno. In je Poljaka, ki je s fotoaparatom minuli teden uletel na sredino romske zabave, enako brez občutka nadobudno, kot se fantje radi zapodijo v soško brzico, ki hitro pogoltne njihov čoln, najprej oklofutal in iz aparata izvlekel kartico. Nismo vsi enaki, problemi pa nastopajo tam, kjer se različnosti stikajo, pri čemer je še najmanj koristno to, da Romi tako za en kot drugi zorni kot praviloma predstavljajo zgolj drobiž za politično šopirjenje, kakšnega celovitega in kontinuiranega pristopa pa ni zaznati.
A primer nezakonitega romskega naselja Žabjak je splošno simpatičen, ker nudi skupno točko. Ta točka je voda. Tekočina, ki bi morala biti dostopna sleherniku, trenutni pohlepni trendi pa dajejo misliti, da temu kmalu ne bo več tako. Zakaj? Ker jo zmanjkuje? Če jo res, to itak pomeni konec vseh nas. Pa mislim, da ni. Vode je dovolj. Za vse. Samo za vprašanje kontrole pip gre oziroma za to, kako to vodo dotična družba dojema. Kot nekaj, s čimer bi služila, ali nekaj, kar je vsem dostopna dobrina. A če se jo bo odrekalo Romom, se jo bo kmalu tudi vsem ostalim.
Naj končam s Šutko. Veste, kaj je tukaj (in v Skopju nasploh) zares osupljivo? Jah, prav število javnih vodnjakov in pip. Pa Makedonija velja za bistveno manj vodnato od Slovenije.