Če pustimo ob strani subtilno namigovanje oglaševalca, da smo osli vsi, ki se pustimo zvleči v naročniške pakete, in nam tudi lepljenje dodatkov ne pomaga, je drugi del reklame še bolj poveden: glejte, zajebali ste s prvim darilom, dete nabira solze, dajte, kupite mu še pametni telefon. Sicer boste tehnološko čudo izpod pridnih prstov suženjskih delavcev nekje v kitajski vukojebini preplačali vsaj za 50 odstotkov, ampak, hej, saj zato pa banke ponujajo kredite, kajne? In dober starš je pripravljen za instantno čustveno satisfakcijo proizvoda svojih žlez do odplačila posojila jesti le fižol in kruh, kupljen po 19. uri. Saj je božič, hudiča…
Drugi mobilni operater skuša biti praznično prijaznejši, a le na površini. Polletni polovični popust na naročnino obljubljajo, če v dveletno naročniško razmerje zvlečete kakšnega prijatelja ali sorodnika in pri tem tudi sami podaljšate vezavo za dve leti. Simobil z judeževimi srebrniki poplača vašo pripravljenost, da izdate svojega dobrega prijatelja/sorodnika in ga iz povsem zadovoljivega statusa uporabnika telefona, ki ne potrebuje vseh tistih ultra-sploh-in-oh dodatkov minut, esemesov in prenosa podatkov, zvlečete v razmerje, ki ga ni pogrešal in ki ga v resnici ne potrebuje. Takšna božična brca v mednožje.
Sedaj, sklonjeni zaradi bolečin v dimljah, postanemo lahka tarča serije trgovskih aperkatov, tistih udarcev, ki potrošnika v trenutku postavijo pokonci in v naslednjem trenutku polzavestnega na tla. Vse tisto, česar nihče zares ne potrebuje, opremijo z velikimi listki »50, 60, 70 odstotkov ceneje« in tako izklopijo racionalno varovalko v potrošniških možganih. Navlaka, ki se je skozi deset mesecev nabirala v skladiščih in na policah, naenkrat postane hudo dobra kupčija. No, pa bomo še kaj zase vzeli, kajneda, ko pa je tako ugodno… In banka ponuja kredit, če bom porabil več, kot zmorem zaslužiti v dveh mesecih…
Dobro organiziranemu napadu prodajalcev vsega ne uide nihče. Kot trop hijen so. Morda niso najhitrejši, morda niso najlepši in tudi ne najbolj elokventni, a njih vztrajnost je na koncu nagrajena. Naš skupni januarski potrošniški maček pa iz leta v leto večji. Še jutro po hektolitrih popite sladkane brozge, ki ji pri nas rečejo kuhano vino, se zdi v primerjavi s streznitvijo ob prvem odtegnjenem obroku (za nakup nečesa, česar ni nihče hotel) kot sproščujoča masaža.
