Ljubljeni, veliki, zmagoviti vodja severnokorejskega ljudstva Kim Il Un, Sungov vnuk in Jongov sin, je kot vedno vstal zgodaj zjutraj, pogledal po širni sivi deželi srečnih, a nevidnih ljudi in ugotovil, da je nekaj strašno narobe. To je čutil na vodi med jutranjim opravilom na stranišču, če razumete, kaj mislim. Briljantnemu umu, kot je Unov, ni bilo treba veliko, da je ugotovil, da je za vse, kar je narobe, kriv stric iz ozadja. Ne kakršen koli stric, ampak mož njegove tete, stric Čang Song Thaek. Stric Čang naj bi mlademu Unu pomagal trdno držati vajeti oblasti, ga učil čarovnije vladanja, v resnici pa je, si predstavljate, spodjedal socialistično komunistični razvoj in najvišje dosežke gospodarskoideološke teorije džuče (avtor dedek Sung) podrejal svojim nizkotnim, sprevrženim interesom in strastem.
Kako je trenutno največji sin severnokorejskega ljudstva, kljub mladosti, to ugotovil? Preprosto. Se spomnite, da je pred nekaj meseci severnokorejska raketa, zaradi katere so v Beli hiši zabeležili strahotno povečanje uporabe toaletnega papirja, crknila na pol poti do cilja. Neka pločevina se je odlepila, nekaj kosov železa je odpadlo in vse je šlo v franže. Še sreča, da je uspela velika proslava ob uspešni izstrelitvi rakete, sicer bi bili Severnokorejci najbolj travmatiziran narod na svetu. Hkrati je strmo upadla prodaja severnokorejskega pehotnega orožja mudžahidom vsega sveta, ker so menda železne cevi v nekaj mesecih zarjavele kot najcenejše konzerve in so skrajneži raje znova kupovali dražje, a vendarle boljše ameriško orožje. Predsednik Un je seštel ena in ena in takoj ugotovil, da je stric Čang železarsko industrijo, ponos Pjongjanga, povsem uničil, saj jo je usmeril v izdelavo kovinske galanterije, prepotrebne za opremo svoje hiše. Strašno je padla tudi proizvodnja umetnih gnojil. Saj ne, da bi se severnokorejski kmetje zelo pritoževali, saj itak že leta ne pridelajo ničesar več, ampak umetna gnojila so lepo šla v promet v tujino kot pripravna sestavina za izdelavo raznih eksplozivnih naprav, potrebnih za rušenje svetovnega imperializma.
Stric Čang, menda veliki osvajalec ženskih src, je, kot kaže, zaukazal namesto umetnih gnojil izdelovati parfume in severnokorejsko inačico viagre, da je z njimi, kljub poznim letom, šarmiral dame sumljivih moralnih vrednot. Namesto da bi bil nečaku vzornik, se je v tujini pojal po dragih beznicah, doma pa so vsi s strahom v srcu čakali novice o njegovem zdravljenju v najboljših klinikah. Vse to bi Un stricu še odpustil. Toda ko je dobil podatke o strahotnem padcu proizvodnje vinalona, umetnih vlaken iz gline in antracita, izumljenih v Severni Koreji, ki naj bi zagotovila preproste in trpežne plastificirane obleke za vse Severnokorejce, je Unu počil film. Vedel je, da za to sabotažo stoji stric Čang, saj je raje nosil bombažne obleke in k temu celo nagovarjal druge člane centralnega komiteja. Petokolonaškega strica je zato dal aretirati kar sredi seje večtisoččlanskega politbiroja, vpričo kamer in generalske kamarile, da jim niti v sanjah ne bi prišlo na misel spodjedati delavsko komunistično oblast. Eni, kot vidimo, vedo, kako je treba s strici iz ozadja. Un bi nam lahko bil vzornik.
