Zato je logično, da so prave zgodbe stare zgodbe. Te dni naj bo to osamosvojitvena vojna. Torej glorifikacija tistih, ki so nas postavili na zemljevid. Intervju s prvim junakom je naredila Ljerka Bizilj že pred desetimi dnevi. Na tistem negledanem tretjem parlamentarnem programu. Neki na videz nedolžen pogovor je šel mimo. Dokler niso zagnali vika tisti, ki so v zadnji minuti pogovora prepoznali zaroto. In v čem so prepoznali zarotništvo? V tem, da je Ljerka junaka J. J. v primeru dokazane krivde poslala v zapor do smrti. Malo prozorno je to zabelila še s svoji sinom, ampak odzvenelo je preprosto le eno: voditeljica pošilja sogovornika v primeru dokazane krivde v zapor do konca življenja. Potem pa je sledila še ne bolj nespretna zaključna izjava: jaz se z vami naslednjih 25 let ne mislim več ukvarjati na takšen način. Vsa čast junaku, da je ob tej ugotovitvi ostal miren in briljantno odgovoril: če se boste bolj ukvarjali z rdečimi monopoli, potem bo prej prišlo do tega.
Tu tiči grm v zajcu. Namerno zapisano grm v zajcu. Naša država je pač en absurdistan. Namreč, kako naj se nacionalka ukvarja z rdečimi monopoli, če pa je sama del tega monopola. Tudi ko so bili pravi ljudje na pravih mestih, od Možine in Geriča do Vasleta, je rdeči monopol ostal neprebojen. Kot tupperware. Enkrat zapreš in konec. Spraviš v zamrzovalnik za vse večne čase. Ja, nacionalna medijska institucija je še najbolj podobna globokemu zamrzovalniku. Ko enkrat spraviš oddaje in ljudi v njih, jih ne spraviš več stran. Selijo se lahko le iz ene police na drugo. Enkrat spodaj, drugič zgoraj. Eno fletno globoko zamrznjeno kolobarjenje. Največkrat pa se na tiste lončke tupperware pozabi in rok trajanja poteče, ne da bi se jih kdo sploh dotaknil.
In potem naenkrat začnejo padati ledeni okostnjaki iz zamrzovalnih skrinj kot po tekočem traku. Temu se reče prečiščenje. Torej, nova vodstva. Novi uredniki. Novi voditelji. Zdaj je očitno napočil ta čas. Ko se žaga programskega direktorja Janeza Lombergarja. Saj veste, za njega velja tako kot za vse ministre. Ničesar niso naredili. To ve vsak za vaškim šankom. Pa koga po nemarnosti spregledali in bili popolnoma asinhroni s pričakovanji političnih elit.
In tu tiči še drugi grm v zajcu. Kako biti sinhron z nekom, kateremu bi moral gledati pod prste? Misija nemogoče. Iz tega razloga je bil tisti nesrečni intervju Ljerke z junakom zapečaten že na samem začetku. Voditeljica je izrazila upanje, da bosta z junakom tokrat bolj sinhrona, in se opravičila za zadnjič. Sicer nimamo pojma, za kateri zadnjič gre, ampak bistveno je, da se medij opravičuje politiki. In goji permanentno željo po sinhronosti. Ne vem sicer, za kakšno sinhronost gre, ampak meni najprej pride na misel sinhrono plavanje. Tam se vse zanimivo dogaja pod vodo…
