»Ampak jaz sem s svojim tankovskim bataljonom povozil Krim vse tja do Sevastopolja in to je bil del Ukrajine, če lahko pripomnim, tovariš general Potemkin.« »Kot prvo, tovariš polkovnik, kaj ste vi tam počeli, je vaša zasebna stvar, in kot drugo, Krim nikoli ni bil ukrajinski.« »Toda zgodovinarji pravijo drugače.« »Zgodovinarji samo mešajo drek, vse jih je treba spraviti v gulage. Rusija je samo posodila logistiko, da so se lahko ukrajinski vojaki, ki so se tam znašli po naključju, varno in udobno odpeljali domov, v Ukrajino. Torej, tam bilo ni nobene ruske vojske!« »Hočete reči, da ni bilo odcepitve Krima od Ukrajine?« »Tovariš polkovnik, kakšna odcepitev? Ne moreš se odcepiti od nečesa, kar ne obstaja. To je bila samo vrnitev v prvobitno stanje.« »Potem se tudi Kosovo ni odcepilo, ampak vrnilo v prvobitno stanje. Zakaj smo takrat bili proti?« »Ker se je hotelo priključiti Albaniji.« »Zdaj pa se Krim hoče pridružiti Albaniji?«
»Poslušaj, ti teslo polkovniško transsibirsko, kakšni Albaniji! Zaželeli so si v Rusijo, to pa je njihova želja še iz otroštva. Kdo pa smo mi, da jim je ne uresničimo,« se je razhudil general in v CD-player porinil Leningrajske kavboje. »Tovariš general Potemkin. Imam težavo. Ali smo mi tukaj na ukrajinski meji, ker bo vojna? Žena me je klicala in rekla, da mi ne bo že šestnajstič pogrevala boršča in naj takoj pridem domov, če nismo v vojni!« »Babe in politika! Jasno! Kakšna vojna, bog s teboj in patriarh ruski!« »Ampak zakaj smo tukaj že en mesec s prižganimi tanki, ko pa smo v OZN rekli, da gre za dvodnevno vojaško vajo!« »Poslušajte, polkovnik Perestrojkov, a ste vi spali na vojaški akademiji Frunze? Ruska armada je od vojne s Švedi leta 1788 do danes bojevala izključno obrambne vojne in mi tukaj na ukrajinski meji zmrzujemo, ker smo v miroljubni humanitarni akciji!« »Z vsemi temi tanki, topovi, raketometi in helikopterji, tovariš Potemkin?« »Seveda. Če bi prišli z mavričnimi zastavami in cvetjem, tako kot tisti, saj veš kateri, no, tisti, ki jih med zimsko olimpijado v Sočiju nismo smeli mlatiti, nas nihče ne bi jemal resno,« je grmel general Potemkin.
»Oprostite moji nevednosti, ampak še vedno ne povežem humanitarne akcije z nekajstotisoč izstrelki,« je jecljal polkovnik. »V Ukrajini jim pač ni jasno, kakšno demokracijo bi imeli – buržoazno ali to našo, rusko. Razlika je, da v zahodnjaški množice določijo, kaj želijo, in predsednik to uresničuje. V ruski predsednik odloči, kaj in kako, množice pa uresničujejo. Mi bomo s tanki šli čez in iz vzhodne Ukrajine v vzhodno odpeljali tiste, ki hočejo zahodno demokracijo, na vzhodu pa ostanejo tisti Ukrajinci, ki imajo radi naš, ruski model. Nazaj grede bomo v Kijevu iz narodne banke na tanke naložili tistih nekaj milijard dolarjev, ki nam jih Ukrajina dolguje in konec zgodbe.« »Tovariš general, genialno. Potem pa bom lahko šel domov na boršč?« »Polkovnik!? Mednarodnih humanitarnih akcij za Rusijo nikoli ni konec. A niste brali, da se hočeta odcepiti tudi Katalonija in Škotska? Kdo bo pomagal njima?«
Nad zemljanko je spet rahlo naletaval sneg.