»Dragi prijatelj, prebral sem tisto poročilo vaše nekakšne protikorupcijske komisije in večjega skrpucala in pamfleta še nisem videl!« Gost je resignirano skomignil z rameni: »Saj to jim razlagam že 14 dni, a ne pomaga. A vi nimate protikorupcijske komisije?« »Seveda jo imamo, saj smo demokratična država. Toda ukvarja se s korupcijo, ne pa da zasleduje in greni življenje najboljšim sinovom domovine. Ker pa je korupcija vedno samo v opoziciji, se intenzivno ukvarja z njo, jaz pa potem ostro kaznujem lopove. Zato je pri nas opozicije le še za vzorec!« »Kako krasno organizirana država. Meni pa komisija meče pod nos nekakšnega volvota!« »Hej, ta z volvotom pa je, kot bi rekli mi Azerbajdžanci, najbolj butalska. Ja, kaj pa je volvo? Pri nas ga vozi vsak pikzigmer, torej tisti, ki si ne morejo privoščiti kot žafran dragega Volkswagnovega passata. Ne sekirajte se, kolega!« »Ni mi lahko, saj me že dvajset let poskušajo očrniti na vsakem koraku. Tudi hišo, ki sem jo kupil z denarjem iz mamine dediščine, mi zavidajo!« »A res? Pa to je višek! Meni je denimo oče Gejdar Alijev, ko ni več mogel biti predsednik, zapustil celo državo, pa se zaradi tega nihče ne razburja. Ravno nasprotno, ljudstvo me obožuje!« »Saj tudi mene. Že dva meseca množice hodijo po slovenski prestolnici in nosijo mojo sliko. Pa tudi slike mojih ministrov!« »Vidite,« se je razveselil gostitelj, »ni razloga za potrtost.« »Že, že, ampak po drugi strani mi očitajo, da sem pomagal hčerki do službe!« »Alahov srd naj jih pokonča! Pa kakšen oče bi bili, če ne bi pomagali svojim otrokom? Jaz sem komaj enajstletnemu sinu kupil ogromno poslovno zgradbo v Dubaju za 44 milijonov dolarjev. Hčerkam sem zrihtal službo na televiziji. Naj pošteno delajo, ne bodo večno živeli od moje žepnine!« »Ampak gospod Alijev, vas ne preganjajo kot steklo lisico!« »Doma ne, so me pa novinarji v tujini razglasili za najbolj koruptnega politika na svetu. Zalega novinarska! Da imam 12 odlikovanj tujih državnikov, je pa pasji prdec, ali kaj?« »Meni ukvarjanje s politiko v takšnih razmerah že preseda. Kaj mi je to treba? Lahko bi bil doma na toplem in zlagal modelčke vojaških letal, ladij in oklepnikov, patrie, denimo!« je še naprej tarnal gost.
»Vas čisto razumem. Poštenemu politiku dandanes ni več živeti. Poglejte to svinjarijo v Pakistanu, kjer hočejo zapreti premierja Perveza Ašrafa, politika za prste polizat, zaradi bednega poročila njihove protikorupcijske komisije,« je bil vidno razburjen gostitelj. »Ali pa, da mora politik svetovnega ranga, Avstrijec Strasser, v zapor zaradi novinarskega korupcijskega natega. Nikoli pa ne bom pozabil žalostnih oči nemškega predsednika Wulfa, ko je odstopil zaradi usranih nekaj sto tisoč evrov posojila za skromno hiško,« se je pridušal slovenski gost. »Meni pa se je srce trgalo, ko sem videl, kako masakrirajo britanske poslance, ker so kupovali umetno gnojilo za svojo domačo travico na stroške parlamenta. Kam to pelje? Gospod premier, ponujam vam azil v Azerbajdžanu. Tukaj boste med poštenimi politiki.« »Hvala, a moram nazaj. Patria, mislim, domovina me potrebuje, rešiti jo moram iz krempljev komunistov in oprati svoje ime. Zbogom!«
Zapis je nastal po magnetogramu, ki ga je objavil vedno dobro obveščeni Radio Erevan. Zanj je pa znano – vse je res, toda...
