Na njem je prečudovit zaliv, v katerem je nekoč stala ribiška vasica, v katero so turisti prišli, si jo ogledali, se vrgli v smaragdno morje in – odšli. Le nekaj redkim izbrancem je namreč uspelo najeti skromno sobico, iz katere je bilo zjutraj slišati oddaljene zvoke ribiških bark; srečneži so se lahko spokojno kopali, dokler ni sonce zašlo za bližnji Sozanj. Nato so se turisti, ki jim ni bilo dano užiti prelesti neokrnjene narave, domačinom zasmilili. Ribiške magacine so nadgradili s skromnimi, nato z malo manj skromnimi sobicami in apartmajčki. Vsi so bili zadovoljni. Le nekateri otočani so začeli z rahlo zavistjo gledati sosede, ki so čez zimo svojim hiškam dodali nadstropje ali dve. Občina je, da ne bo zamere, dovolila graditi tudi nove, vse večje in vse razkošnejše hiše. Resda ne v kamnu, kot veleva tradicija; opeka in beton sta cenejša. A kaj bi to. S strpnostjo in razumevanjem se da vse rešiti. Turisti so sedeli na balkonih, plivkali v zdaj malo manj čistem morju in gledali prečudoviti zalivček pa tudi vse več jaht in jahtic, ki so se zvečer zasidrale v zalivu.
Domačini so kmalu ugotovili, da bi ljubi jim gostje tudi kaj pojedli, in na obali v nekaj letih odprli pet gostiln. Da ne bi bilo zamere med kopenskimi gosti, ki so lahko peš odšli v gostilno na jastoga, in onimi, ki so se morali do hobotnice pod peko v bleščeče belih opravah pripeljati s srede zaliva v gumenjačkih, so celotno obalo opremili s privezi in priključki za vodo, elektriko... Po novem se je vsak večer stotnija bark pripela ob obalo, da je bila videti kot zavezniška flota pred invazijo na Normandijo. Vse z blagoslovom občine. Vonj po algah, morju in figah so v zalivu zamenjale nove vonjave – po praženi čebuli, nafti in najdražjih parfumih. Krike galebov, pesem škržatov in šum valov je zamenjalo dretje gostilničarjev »free mooring« in 300-vatno nabijanje tehna. Jutranji ropot ribiške barke barba Marina pa hrumenje 500 konjev na riti jaht velikosti vile Bled. A to ni ogrozilo strpnega sobivanja. Mamice iz apartmajev so opozarjale otroke, naj ne opraskajo kot sardele v konzervi stisnjenih bark ob obali, ko se poskušajo med njimi zriniti v morje. Oni na jahtah, ki so prej hodili spat, ker so jih zgodaj zjutraj čakala nova obzorja, pa so z razumevanjem prenašali nočno feštanje onih na obali, ki se jim ni nikamor mudilo. Domačini so strpno prenašali armado enih in drugih. A ker je bilo ljubiteljev čudovitega zalivčka vse več, so se greznice, grajene za nekoč redke goste in maloštevilne domačine, začele zlivati v morje. Prečudoviti zaliv je preplavil povsem nov, civilizacijski vonj. Polagoma je bilo v apartmajih vse manj gostov in na privezih vse manj bark. Ostalo je polprazno spalno naselje, gostilničarji so z vrvjo v roki vabili barke, ki jih ni bilo, ribič Marin je spet pletel svojo mrežo. S strpnostjo in razumevanjem so domačini in občina v čudovitem zalivu uresničili geslo hrvaškega turizma: »Obiščite Hrvaško, kakršna je bila nekoč.«
