Prvi primer: policisti so na svoja vozila montirali zimske gume, ki so navadna škart roba. Kamere na teren in vzdihovanje, kako je vse skupaj smrtno nevarno. Zraven še posnetek razcefrane pnevmatike kriminalista in namig, da je šlo skoraj za sabotažo. Če pa bi na primer taisti policisti kupili najboljše gume, bi jih televizijski jastrebi raztrgali. V času, ko vsi šparajo, si eni privoščijo luksuz. Odstop ministra bi bil logična posledica.
Drugi primer: bivši guverner je kupil pregrešno drago violino, da bi ena virtuozinja lahko konkurirala svetovnim zvezdam. Danes je bivši guverner skoraj privezan na sramotilni steber in bičan. V normalnih časih bi mu ploskali in peli slavo, ker je pomagal mladim upom, ki si takšne violine ne morejo privoščiti.
Tretji primer: objava svetovne lestvice o korupcijskih tveganjih v posameznih državah. Vsi še pod vplivom kolektivnega odstopa šefov KPK so lestvico zagrabili kot suho zlato. Evo, pa imamo dokaz. Padli smo za šest mest in pred nami sta celo Estonija in Bocvana. Voditelji resnih informativnih oddaj so iz tega naredili bombastične zaključke in v studie vabili strokovnjake, ki so vsi po vrsti tekmovali, kdo bo bolj črnogled. Saj veste, če smo za Bocvano, to pomeni, da smo v desetem krogu korupcijskega pekla. Pri tem seveda nima nihče pojma, zakaj je Bocvana pred nami. In kaj je v imenu Bocvana tako groznega, da naj bi nas bilo sram, da je pred nami. Namreč, ti stresno prežeti tv-voditelji so pozabili omeniti dve stvari. Najprej to, da je na tej lestvici deset evropskih držav za nami. Od štirih sosed kar tri. In najpomembnejše, da pri teh lestvicah ne gre za nobene stresne teste, analize in znanstvene metodologije, ampak za eno navadno percepcijo. Rekla kazala. Kaj si targetirani posamezniki mislijo oziroma kako percepirajo stanje korupcije pri nas. Torej, gre za navadne občutke. In od kod jim ti občutki? Jasno, iz medijev. Televizijskih ekranov, ki špricajo na vse strani same korupcijsko zaznamovane zgodbe. Korupcija je v tej državi vse. Oziroma vsak, ki dela za državo ali z državo, v državnih podjetjih ali z državnimi podjetji, vsak, ki je v sorodu s kom in ima skupne prijatelje, se srečuje v različnih društvih ali na športnih terenih, ali pa je v preteklosti celo hodil v isto šolo, na isti faks ali združeval delo v isti firmi. Skratka, ker smo v mali državi skoraj vsi na neki način povezani, je logično, da smo v incestnem razmerju. Ali pa ves čas del mafijske hobotnice. Brezprihodnost nam je vpisana v gene.
Trik, kako producirati mafijske, tajkunske, korupcijske in kriminalne zgodbe, je kot oblika političnega boja prisoten od rojstva države. Ena politična opcija izroči novinarju obremenilni material za drugo politično opcijo. Da bo zgodba žmohtna, zraven še kaj doda, kaj zmontira in si kaj izmisli. Potem to postane medijska zgodba, afera, futer za zgražanje in taista politična opcija resignirano ugotovi: dragi moji, kam smo prišli, če že mediji pišejo in govorijo o tem. V tej deželi res smrdi. Ta dežela potrebuje totalno prenovo. In samo eden jo lahko prenovi… Nadaljevanje prihodnjič, če se ne utopimo v stresnem peklu…