Spet ti makaroni

Ja, včasih je bilo bolje. To je stavek, ki ga je v teh dneh mogoče slišati na vsakem vogalu. Kaj vogalu, tudi na vsaki televiziji. In radiu. Slišati ga je bilo celo iz ust politikov. Takole na prvo žogo bi se seveda strinjal. Pred šestimi, sedmimi leti je bilo bolje. Pa tudi pred petimi. Preden so nam pohlepni ameriški bankirji izvozili svojo krizo. Ampak »včasih« menda v tem kontekstu samoumevno pomeni kakih 30 ali 40 let v preteklosti. Da zdaj ne bi ponavljal nekih rahlo izrabljenih zgodbic, ki vsebujejo banane, pralni prašek, bencinske bone in vožnjo par-nepar, se sezoni primerno preselimo 30 let nazaj, v čas dopustov. Na kakšen jadranski otok, tak, ki nikoli ni sodil med bolj mondene turistične cilje. V apartma z »izjemnim pogledom na morje« – kar v jeziku turističnih delavcev pomeni, da je vsaj dva kilometra oddaljen od taistega morja.

»Mater, spet ti makaroni,« je na terasi taistega apartmaja zarobantil (takrat) mladi družinski oče. »Joj, saj sem bila pri mesarju, pa spet ni imel ne kremenatelcov ne teletine, menda mu kaj spodobnega pripeljejo s kopnega samo vsak tretji ponedeljek,« se je hitela opravičevat njegova (takrat) mlada soproga.

»Saj vem. Zjutraj sem bil tudi na pomolu, sem šel pogledat, če bodo prodajali ribe, ampak očitno je vse pokupil tisti lopovski gostilničar, ki jih zvečer nesramno drago prodaja švabskim in laškim jahtašem,« je bil že nekoliko bolj spravljiv družinski poglavar. Sinko v otroškem sedežu je medtem, kot že štiri dni pred tem, veselo pacal po paradižnikovi omaki in razmetaval makarone po tleh. Po večerji, potem ko je spil tretjo bevando z namiznim rdečim vinom z nekontroliranim poreklom znamke Ribar (ki je bilo edino, ki so ga imeli v vaški trgovini), je bil glava družine že povsem pomirjen. »Če bi ti zahojeni socialistični trgovci poznali svoj posel, bi v trgovinah res kaj prodajali in bi lahko imeli normalno večerjo,« je povsem zadovoljen zamrmral sam pri sebi.

Isti apartma, 30 let pozneje (stara navada – železna srajca, pač). »Izjemni pogled na morje« je v času tranzicije sicer zakril novozgrajeni supermarket, ob dvokilometrski poti do morja pa se tare gostilnic in picerij.

»Mater, spet ti makaroni,« je na terasi taistega apartmaja zarobantil (zdaj že) plešasti dedek. »Joj, saj sem bila v marketu, ampak je meso dvakrat dražje kot pri nas,« se je hitela opravičevat njegova (ne več ravno mlada) soproga.

»Saj vem. Zjutraj sem bil tudi v ribarnici, ampak so noro navili cene. Očitno si jih lahko privoščijo samo lopovski gostilničarji, ki jih zvečer nesramno drago prodajo tajkunskim jahtašem,« se je še bolj razjezil družinski poglavar. Vnuček v otroškem sedežu je medtem, kot že štiri dni pred tem, veselo pacal po paradižnikovi omaki in razmetaval makarone po tleh. Po večerji, potem ko je spil tretjo bevando z namiznim rdečim vinom z nekontroliranim poreklom znamke Ribar (ki je bilo najcenejše, kar so jih imeli v supermarketu), je bil glava družine še bolj razkurjen. »Če ne bi ti zahojeni tajkuni vsega pokradli, bi lahko imeli normalno večerjo,« je nergal sam pri sebi.

Ah, včasih je bilo vse drugače.

Glosa