Miroslav je s svojim resnim glasom oznanil, da bo zdaj on skrbel za šparovček, ki si ga je omislila mularija na dvorišču kot svojo »rezervo«, če res ne bo dovolj za kak sladoled ali kaj podobno nujnega. Šparovčki so za to, da se vanje meče kovance, ko imaš kakega preveč, in se jih odpre, ko imaš pač kovančkov premalo. »Veste, to veliko pomeni, če imaš od vseh šparovček. Ko ga je imel Janez, smo vsi veliko dobili za star papir, a ni šlo nič v šparovček,« se je obrnil proti oknu v pritličju, kjer je žalosten slonel Janez. Komaj je nekaj dni smel na dvorišče, že so mu zopet odredili hausarest, zato v pogovorih sodeluje le redko, nekaterih na dvorišču pa sploh ne mara. »Če ne bi z mano delali tako kot vam tisti Milanček naroča, bi videli, kako poln bi bil naš šparovček! Tako pa sebi pripišite...« Hja, Milana pa res ne mara, a tudi sam ni priljubljen. »Ti si vedno druge na pomoč klical. Posebno tiste tri iz sosednje ulice! Kaj nam bodo oni polnili šparovček? Kje pa: vse bi nam pobrali, taki so. Ko sem imela jaz šparovček čez, sem znala z njim. Nihče ni več tiste trojke 'rešiteljev' klical, jaz znam reči – ne. Ja, ko nismo imeli za tortice, sem si pa sposodila. Saj bomo vrnili, nič hudega!« je rekla Alenka, visoka punca z odločnim glasom. Zadnje dni je sicer bolj tiho, ker je niso sprejeli v pevski zbor: sama se je predlagala in ob tem rekla, da zna visoki c zapeti. No, potem je pa grdo fušala in so se ji vsi smejali, privoščili pa tudi. Baje pa punče zna šivati mnogo bolje kot peti, kar je za punco tudi dobro. »Jaz rad šparam, a ne vedno in ne pri vsem. Če si moj dedek zaželi pivo, ga mora dobiti. Ker rad reče: A sem vse življenje delal za to, da še za pir nimam! Zato pri dedkovem pivu ni šparanja in sam bom vedno dal vedeti tudi vam, kje se šparanje neha,« je dejal Karl. Njegova poštena in iskrena skrb za dedija in njegovo pivo ima sicer ozadje: kadar koli dedek dobi svoje pivo, vedno ostane še za Korelčkovo liziko, in sta oba zadovoljna, pa šparanje gor ali dol!
Dejan je čokat fantič, ki se rad ponaša s tako imenovanim socialnim čutom: »Bolj bomo šparali, bolj bomo revni! Pa saj moj ati vedno reče, da denar mora krožiti med ljudmi, ko ga na plačilni dan ni dlje domov.« In se je oglasil še Zoran, ki je zadnje dni napihnjen kot balonček: neki mulci so na njegovem stopnišču nekaj rovarili, da pač ni več glavni in da naj spoka, a jim je dal vetra. »Kaj nam bo tale šparovček, treba se je odločiti za velike stvari in vse početi na veliko. Če delaš tako, vedno kaj ostane tistim, ki znamo in delamo,« je delil lekcije in se smejal s tistim širokim, a malce prisiljenim nasmeškom. In se je čutil dolžnega nekaj pripomniti še Lukec, ki ga imajo punce še za fletnega dojenčka, on je pa prepričan, da sodi med odrasle. Mamica ga ne more odvaditi, da ne bi v usta večno tlačil palca leve roke. Je sosedi rekla: »Da bi kdaj vsaj malo na desno potegnil, ne pa samo leva in kar naprej leva!« Pogledal je starejše in čivknil: »Jaz sem proti!« Ko so čakali, da pove, proti čemu je, pa je v usta vtaknil palec. Levi.
Še bi jih poslušal o šparanju, ko zaslišim znan glas: »Če želimo ozimnico, bo treba nekaj črtati... Nekaj tekem pa lahko izpustiš, saj si samo jezen po njih!« Spodaj so tresli šparovček in je cingljalo, meni pa ne več...