Pokojni dr. Marušič je pred leti naredil raziskavo o samomorilnosti v državi. V računalnik je vnesel razne vrste podatkov, od materialnega bogastva, religije, izobrazbe do naravnih danosti, jih statistično primerjal in kot rezultat dobil, da je najpomembnejši dejavnik število sončnih dni. Kar je pa nadvse neuporaben podatek. Sploh za stroko, ki živi od tega, da ponuja rešitve, kot tudi za običajen živelj. Kajti v kolikor človek (še) ne verjame v to, da je Američanom (ali znanstveniškim igračkarjem iz drugih držav, kjer si prizadevajo podobno) uspelo vzpostaviti sistem HAARP in da so vremenske nenavadnosti posledica tega, da je sistem pobegnil, medtem ko je dežurni spal, velja stara paradigma, da na sonce ne moreš vplivati. Ta paradigma pa vpliv vesolja na človeka bolj ali manj ignorira. Luno malodane enači z »mambođambom«. Z vraževerjem, primerljivim z vražo o črni mački. Zadnjič, ko je bila tista super polna luna, sem se jutro po noči, v kateri me je finalno premikastila, primerku stabilnega sodržavljana na primer potožil nad njenim učinkovanjem. »Hm, bo nekaj na tem,« je odgovoril zadržano, kot da bi razpravljala o potencialih za preživetje nove vlade. Da bo nekaj na tem?! Zgolj to?! Navkljub dejstvu, da luna vsak dan dvigne in spusti morja?!
Podobno je s soncem. Ko je konec tedna oni vojak ustrelil policista (kot v primeru drugih deliktov v zadnjih mesecih) in so poklicani dajali svoje razlage o podplačanosti javne uprave, anomalijah sistema rekrutiranja vojakov, odtujenosti medčloveških odnosov, propadu vrednot in podobnem, nihče ni omenil vremena. Klime. Sonca. Njegovega izostajanja. Dejstva, da živimo v radikalnih razmerah stalnega dežja, tega, da letos še nismo uspeli pošteno pregreti svojih teles, razsvetliti oči ter posledično tudi teme za čeli. A kot že rečeno, je to razumljivo. Pristanek na vplivanje narave spodkopava vpliv delovanja človeških družbenih sistemov in na neki način ukinja debato. In prav to se je na neki način zgodilo na zaslišanjih bančnih veljakov pred parlamentarno komisijo, katerih posnetke lahko spremljaš na 3. kanalu TVS. Rdeča nit bančniških zagovorov je, da za slabe kredite niso krivi oni, češ da so jih delili po optimalnih varnostnih standardih. Poslancu zasliševalcu J. Horvatu se je ob tem utrnilo, da lahko iz vsega povedanega sklene zgolj, da je za bančno luknjo kriva naravna nesreča. HAARP se sicer ni omenjalo, a vseeno imenitno. Resnične žrtve so dejansko bančniki.