Vse skupaj ni prijetno. Pa ne zaradi naivnih nesrečnikov in njihovih nebuloznih izjav. Boli poanta, ki veje iz teh zgodb. Vsi, ki so najeli te kredite, so žrtve. Morda na koncu celo politične. V bistvu pa je pred nami stalo veliko ogledalo: dokler se nam je splačalo imeti kredit, vezan na švicarje, smo bili dobre volje. Potihoma smo uživali, kako dober kšeft smo naredili. V nasprotju s tistimi, ki so kredite, vezane na evro, odplačevali dražje. Ta slovenski maločloveški egoizem, prepoznan v malih prevarah, goljufijah in nategih, je potem trčil v svoje protislovje. Resda smo nekaj let za hrbtom računali, koliko smo prišparali, zdaj pa je konec sveta. Nekdo nam je ukradel malo zadovoljstvo. Nekdo, jasno oblast v vseh pojavnih oblikah, nas je izdal. Konec je z našimi užitki. Dobili so nas na čistini brez kritja in rezervnih izhodov.
V bistvu je slovenski nacionalni šport zelo preprost: kako koga prinesti okoli. Gre za male prevare. Dokler nam uspevajo, smo na konju. Ko se nam zalomi, je konec sveta. Kot recimo Ljubomir Veršič, ki s svojo idejo oziroma projektom Trajnostna Slovenija naivneže vabi na izobraževanja, ki se bodo končala s super službami. Na koncu jih bo tristo tisoč. No ja, za izobraževanje bo treba seči v žep, izplen pa je jasen. Država, župani in birokrati bodo krivi, ker bo projekt propadel. Ljubomir pa bo znova razlagal, kako je žrtev in kako so mu mediji s svojim poročanjem naredili krivico.
Mediji so naredili dva vesoljska koraka. Prvega na vsaki tekmi slovenske rokometne reprezentance uprizarja komentator Ivo Milovanovič. Ko mi vsi trpimo, ko naši mučijo sebe in nas, ko psihološko ne zdržijo niti pet minut normalne igre, on govori o majhnih napakah, ki se lahko maščujejo. Ivo je čisti pozitivec. Za njega je junak tekme vratar, ki v dvajsetih minutah ne ubrani niti enega strela. Skratka, vsi v šolo k njemu, kaj je optimizem. Šef Miro Cerar si želi takšne optimistične glave.
Drugi korak pa so naredili na Planet TV v oddaji Danes. Ko je šef borčevske organizacije nekaj bluzil o tem, da ne smemo prodati Telekoma zaradi nemških obveščevalnih služb, je voditelj Uroš Slak povedal jasno stališče: on laže, on zavaja, on govori neumnosti. Upam, da je to začetek novega vetra. Da bodo vsake nebuloze politikov komentirali na tak način. Recimo izjave sina Janeza Janše, ki je zaposlen v Bruslju tako rekoč na črno, z obrazložitvijo, da je on sin političnega zapornika in bi bil v nasprotnem ogrožen celo evropski parlament. Uroš mora v kratkem povedati naslednje: Janša ni politični zapornik, sin je dobil službo zaradi priimka, o ogroženosti parlamenta pa lahko govori samo nekdo, ki verjame, da se svet vrti okoli Grosupljega…