Trije dogodki so to supernenormalnost zgostili v enem tednu: proslavljanje dneva državnosti, odhod junaka številka ena v zapor in predvolilna soočenja. Televizije nam kažejo slike majhne skupnosti, ki se ji je totalno zmešalo. Meša se tistim na vrhu, meša se tistim tam spodaj in meša se medijem.
Kako drugače razumeti besede predsednika Boruta Pahorja, ki nam v slavnostnem govoru servira tri misli: da smo Slovenci všeč usodi, da je luč na koncu predora le privid in da bo začel razpravo o simbolih. Na tak zanosen in ponosen dan dobimo servirane tri klofute okoli ušes. Najprej nimamo upanja, ker nas tako in tako v brezno vleče usoda, potem iz tistega brezna ne bomo dolgo videli luči in se v tisti temi začeli tepsti okoli simbolov.
In simbolno so poslanci, ki verjamejo v nedolžnost največjega junaka med junaki, za slavnostno sejo državnega zbora oblekli majčke s črkami, ki so zahtevale svobodo obsojenemu junaku. Krasen posnetek, kreativna domislica in prepričanje, da v komediji zmešnjav opravljajo plemenito dejanje. V nekem drugem času bi to zvenelo kot pogumna gesta, tokrat je izzvenelo kot groteskna karikatura.
V nekem drugem času bi imelo tudi ceremonialno odhajanje Janeza Janše v zapor predznak hrabrosti. Tokrat so nam televizijske kamere kazale sektaško versko kultno zborovanje, na katerem so vsi, ki ne verjamejo v brezmadežni kult vodje, zbrisani z obzorja občestva. Vsi, ki dvomijo o nedolžnosti, pa del zarotniške komunajzerske bande.
In očitno bodo tudi predvolilna soočenja razkrivala bande vseh vrst in barv. Na najbolj gledani komercialni televiziji so se domislili genialnega koncepta. Tiste, ki so si blizu, je treba skregati. Tiste, ki so po neki logiki na isti strani, je treba ločiti. Nič več skupinskega kokodakanja, ampak dvoboji na smrt. Začelo se je z Alenko Bratušek in Mirom Cerarjem. Medtem ko je Miro ostal v svojem polju moraliziranja, strpnosti in odprtosti, je predsednica vlade padla v zanko boja za preživetje. Kot da na drugi strani stoji Janez in ne Miro. Zato je bil tudi zapornik omenjen v skoraj vsakem njenem stavku. Ne glede na to, ali je šlo za premišljeno strategijo ali pa le za žar boja, je bil splošen občutek, da je tudi umirjena predsednica popila čudežni napitek splošne zmešanosti in histerije. Ja, takšni časi pač.
Še zreča, da sta na koncu Karl Erjavec in Zoran Janković odigrala vrhunsko igro šaljivcev. Karla je čudilo, da je Zoran sploh v studiu, menil je, da je neverjeten pravljičar in da si ves čas nekaj izmišljuje. Zoran pa je med serviranjem obrokov pavlihi na drugi strani izrekel genialno misel: Vsi govorijo o Mercatorju, poznajo pa ga samo po tabli, ko se peljejo mimo. Skratka, Slovenija ne potrebuje moralistov, zapornikov ali pa ekonomistov. Slovenija potrebuje le dobre psihiatre…
