Zato lahko sami v tej majhnosti dobimo izjavo, da se čuti energija cele Slovenije. Brezmiselnost izjave, da se na Danskem čuti neka slovenska energija, je pač del slovenske folklore. Ko reprezentantom države zmanjka besed in domišljije, začnejo tveziti neumnosti. Enkrat so to športniki, drugič estradniki in največkrat politiki. Tisti, ki bi drug drugega utopili v kozarcu vode, radi nakladajo o slovenski volji, slovenskih sanjah, slovenski samobitnosti, slovenskem potencialu ob predpostavki, da bi le znali stopiti skupaj. Ta paradoks, da vsi politiki razbijajo enotnost in kličejo po njej, je genski zapis mlade države.
Edina res prava energija, ki jo ta trenutek premore naša dežela, je mlatenje prazne slame. Dva tedna se cela Slovenija ukvarja s histerijo, ki se ji reče politično preigravanje. Televizije so priložnost zagrabile kot novoletno darilo in voditelji so vsi na robu živčnega zloma. Na primer, Slavko Bobovnik, Maja Sodja in Petra Kerčmar so tekmovali med seboj, kdo bo bolj dramatično opisal stanje preloma: kdo bo odstopil, kdaj bo odstopil, kdaj bodo volitve, koga bomo volili, kdo bo s kom v isti postelji in tako naprej. V bistvu se na ekranih dogaja konec sveta. Iz ene povsem normalne zadeve, torej odstopa premierke, ki jo je izdala lastna stranka, se dela vesoljni potop. To je lepo povzel Ivo Hvalica v četrtkovi Tarči: mediji padate na finte politikov. Ja, to je bistvo trenutne nevzdržnosti. Da televizije jemljejo vse preveč zares. Tragično in usodno. Ste že pozabili, da je politika ena sama igra, eno samo nategovanje in blefiranje. V kateri lahko uspe celo Karl Erjavec. Peskovnik za tiste, ki v tem uživajo. No, eni tudi služijo.
Četrtkov večer je bil res grozen. Medtem ko se je Tinkara Kovač pripravljala na nastop in čutila vso energijo tisoč kilometrov stran, smo na treh kanalih gledali samonanašalno blebetanje politične srenje. V Epilogu, v Tarči in na posnetku proslave ob četrtstoletnici majniške deklaracije. Na eni strani bivši akterji, na drugi zdajšnji in na tretji bodoči zdajšnji. Zvezda med vsemi pa Janez Janša z besedami, da se mora Slovenija osvoboditi. In da te osvoboditve ne bo mogoče ustaviti niti z represijo niti z agresijo. Skratka, Slovenija je okupirana. Slovenija je v rokah nepravih nepridipravov, ki ji ne dajo dihati. Slovenija je zadušena.
To je torej prava klinična slika bivšega svetilnika Evrope. Okupacija s strani nepravih, ki jih je treba eliminirati. Po spisku brez slabe vesti. Totalno očiščenje. Vrnitev na križišče, kjer smo auzglajzali. Vsaj dvajset let nazaj. Šele po očiščenju bo konec histerije. In res se zdi, da je vse skupaj le oder, kjer se mora odigrati zadnje dejanje te histerične burleske. Vsega bo konec takoj, ko bo akterjem izganjalcev hudiča iz slovenskega telesa uspelo na volitvah dobiti absolutno večino. Vse kaže, da je julij lepa priložnost za to…